You are here:  / Aktualno / Uncategorized / Otrok pred sodiščem – strokovni posvet

Otrok pred sodiščem – strokovni posvet

21.10.2008 je v Sodni palači, Tavčarjeva 9, potekal Strokovni posvet ob evropskem dnevu civilnega sodstva.

Otrok pred sodiscem – Brosura Vrhovnega sodisca RS

Na strokovnem posvetu je s svojim prispevkom sodelovala tudi predsednica Združenja, Katja Bašič

Zapis govora:

PRAVICE OTROK – NAJPOGOSTEJŠI PROBLEMI  S KATERIMI SE OTROCI OZIROMA NJIHOVI ZAKONITI ZASTOPNIKI SOOČAJO TEKOM RAZLIČNIH POSTOPKOV PRED CENTRI ZA SOCIALNO DELO IN PRAVOSODNIMI ORGANI.

Konvencija o otrokovih pravicah, Evropska konvencija o uresničevanju otrokovih pravic, pozitivna zakonodaja in mnogi drugi mednarodni dokumenti in priporočila Sveta Evrope jasno zapovedujejo pravice otrok. Zato v našem prispevku  ne bomo teh pravic še posebej izpostavljali, temveč smo mnenja, da je naša dolžnost civilne družbe, da izpostavljamo naša videnja kršenja teh pravic. V prispevku zato govorimo o naših  izkušnjah v zvezi s tem, od katerih so nekatere že kar stalne, nekatere pa aktualne in se nanašajo na obdobje lanskega in letošnjega leta.

V informacijo naj povemo, da je bilo Združenje ustanovljeno leta 1993 in da od takrat neprekinjeno deluje. V letu 2007 je bilo vključenih v program pomoči po telefonu 1276 uporabnikov, s prihodom na Združenje in z večkratno pomočjo in podporo pa je razreševalo svoje probleme 224 uporabnikov. Od tega so najpogostejši uporabniki naše pomoči, podpore, svetovanj in zagovorništva preko odraslih, nezlorabljajočih staršev ali članov širše družine ali drugih odraslih, otroci zaradi sumov spolne zlorabe ali drugih oblik nasilja.

Sodelujemo s Centri za socialno delo,  policijo,  tožilstvi in z drugimi institucijami in nevladnimi organizacijami. Naše sodelovanje se nanaša tako na problemska vprašanja kot na   konkretne primere uporabnikov. Iz izkušenj v delu z uporabniki pa vam za namene današnjega posveta predstavljamo probleme, s katerimi se najpogosteje srečujemo in katere izpostavljamo tudi kot kršitve otrokovih pravic.

Seveda pa so otroci s kršitvami njihovih pravic, tudi največje žrtve teh kršitev. Ne gre torej samo za nespoštovanje otrokovih pravic, temveč tudi za to, da z njihovim  nespoštovanjem  otroke dodatno viktimiziramo. Zaradi narave našega dela, se bomo v prispevku osredotočili na otroke, ki se kot žrtve ali domnevne žrtve soočajo s postopki pred Centri za socialno delo in pravosodnimi organi.

PRIJAVLJANJE

Najpogosteje odločitev uporabnikov, da naredijo korak na  Združenje, temelji na želji in pričakovanju, da bodo problem s katerim so se soočili lahko uredili mimo institucij. Njihov cilj je zato pogosto najprej samo informiranje, nato pa nadaljnje iskanje pomoči in podpore  za ravnanje z otrokom v primeru suma zlorabe in po zlorabi, ki jo še niso razkrili ter kako ga zaščititi pred nadaljnjim zlorabljanjem. Živijo v prepričanju, da bodo postopki  katerimi bi bil z uradno prijavo  podvržen njihov otrok, samo v škodo otroku.

S tovrstnimi mnenji pa se soočajo nemalokrat tudi  pri strokovnjakih. Pred meseci  je takšno mnenje staršem izrazila zdravnica  in materi svetovala, da bo naredila največ v korist otroka, če bo otroka sama zaščitila, kajti vse drugo, da je brez učinka in le breme za otroka. Pred kakšnim mesecem pa je mati na sodišču, na obravnavi za stike,  morala slišati naslednje besede: “Vse druge boste sedaj krivili, da je prišlo do prijave suma zlorabe, vi ste kriva, da je šlo v kriminalistično preiskavo in kar se dogaja sedaj z otrokom je vaša krivda”. Ko sami strokovnjaki, ki se v svoji poklicni vlogi soočajo z žrtvami spolnih zlorab dajejo takšna sporočila, potem je v predvidljivih postopkih  res nekaj  zelo narobe in kršitev otrokovih pravic je normalna posledica takšnega stanja.

Še vedno je prisotno neprijavljanje sumov kaznivih dejanj spolnih zlorab tako s strani centrov za socialno delo kot s strani drugih institucij. V večini  primerov  poročanj prizadetih institucijam s ciljem iskanja pomoči, sledijo zgolj  napotila institucij, da  prijavo ali ovadbo podajo sami, saj so zakoniti zastopniki otroka ali žrtve same. Pravica otroka je, da vsakdo  prijavi sume tovrstnih dejanj ali trpinčenja otrok in odgovorne institucije bi morale to njihovo dolžnost vedno izpolniti, tako zaradi preprečitve prikrivanja zlorab kot tudi zaradi takojšnje zaščite otroka. Toda te odgovornosti očitno nočejo  prevzemati in s tem tudi ne storiti prvega potrebnega koraka za podporo otroku. Kršijo  otrokove pravice, ki  ostanejo odvisne najpogosteje zgolj od ravnanja njihovih najbližjih. Institucije, ki so odgovorne za zaščito otroka in se s prijavo ali ovadbo nočejo izpostaviti, pravzaprav izkazujejo s tem tudi svoje nezaupanje do uporabnikov, ki se v svoji zaskrbljenosti obrnejo na njih. Zato  niso presenetljiva že kar standardna, in vedno ponavljajoča se vprašanja o številu lažnih ovadb, ko se govori o problemu spolnih zlorab.

FORMALIZIRANOST POSTOPKA JE PRAVICA OTROKA

Vedno znova izpostavljamo ne samo pravico otrok do zaščite, ki jo izpostavlja tudi 19. čl. Konvencije o otrokovih pravicah, temveč tudi utemeljena pričakovanja, da se mora zaščita otrok izvajati tako, da bo pravočasna, učinkovita, sprejemljiva, konsistentna in dostopna vsakemu otroku, ki jo potrebuje.

Še tako velika prizadevanja posameznikov v institucijah, da v okviru svojih pooblastil in kot odrasle osebe, naredijo vse za zaščito otroka in dajo s tem zelo pomemben prispevek k vsem nadaljnjim, tudi sodnim postopkom za odločitev ali je bil otrok zlorabljen ali ne, ne bodo obrodila sadov če v celotne postopke ne bodo v skladu z njihovimi razvojnimi zmožnostmi, ustrezno vključeni otroci in če vsi otroci pri tem nimajo enakih možnosti. S tem so kršene osnovne  pravice otrok izpostavljene v 12. členu Konvencije o otrokovih pravicah.

Pri tem izpostavljamo sedanje multidisciplinarno sodelovanje, tako imenovano timsko delo. Sedanje timsko delo v praksi predstavlja metodo dela brez opredeljenih pravil in pravic vpletenih, kar  dopušča subjektivno odločanje ne samo o sklicu tima temveč tudi o načinu timskega dela, sprejemanju odločitev in vključevanju in sodelovanju otrok, staršev ali skrbnikov otroka.

Cilj protokolov, katerih nujnost vztrajno izpostavljamo že leta in leta, morajo biti pravila skupnega dela, zagotavljanje standardov za zaščito otroka in njegovih pravic,  zagotavljanje jasnih in ustreznih ukrepov v zvezi z ogroženim otrokom in njegovo zaščito, zagotavljanje preverjanja dela, odprtost za spremembe in dobro prakso ter zagotavljanje javnosti protokola.

Toda nobeni okvirji in skupno delo ne morejo predstavljati možnosti za prelaganje odgovornosti ali biti nadomestek za profesionalno odgovornost in občutljivost vpletenih strokovnjakov ko gre za koristi otroka.

Dolgoletne zahteve za pripravo jasnih protokolov teh postopkov  v katerih bodo opredeljene pravice in dolžnosti vseh vpletenih v ta proces in s tem tudi pravice otroka, še niso dobile svojega epiloga, čeravno nas zadnje informacije krepijo v upanju, da se bo to zgodilo. Upamo, da bomo imeli možnost pripravljenim osnutkom protokolov dati tudi svoj prispevek, v kolikor bi  se nam glede na bogate izkušnje zdelo to resnično potrebno.

PREDKAZENSKI, POLICIJSKI POSTOPEK

Tu  je naslednja točka, kjer si zastavljamo vprašanja o spoštovanju otrokovih pravic, če vemo, da  morajo biti pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, bodisi, da jih vodijo državne, bodisi zasebne ustanove  za socialno varstvo, sodišča, upravni organi ali zakonodajna telesa, otrokove koristi glavno vodilo.

Policijski postopki so odločno prepozni in predolgi. V zadnjem letu se srečujemo s primeri prijav sumov spolnih zlorab, ko se tudi po nekaj mesecev ne pristopi k raziskavi prijavljenega suma. To  ne gre samo na škodo sami raziskavi suma spolne zlorabe, temveč  tudi na škodo zlorabljenega otroka. Nekateri otroci preživijo tako, da dogodke potisnejo, nočejo več govoriti o njih itd. Edino prioriteta tovrstnih predkazenskih postopkov je v največjo korist otroka. Nekatere Evropske države imajo v svojih protokolih jasno zapisano, da v kolikor se preiskava teh sumov ne začne v 24 urah, morajo odgovorni organi za to podati jasne razloge.

V  policijskem  postopku pa ima seveda otrok poleg pravice do hitrosti postopka tudi pravico  do strokovnega in za njega najbolj sprejemljivega postopka. Pri tem mislim na eno ključnih policijskih opravil in sicer na zbiranje obvestil od otroka oz. na intervju z otrokom o tem kaj se je zgodilo. Prepričana  sem, da bi policija že zaradi otrokovih koristi,  končno morala preseči nezaupanje do drugih strokovnjakov in omogočiti otroku, da bo  razgovor z njim opravljen v sodelovanju z za to primernimi strokovnjaki, ki imajo strokovna znanja o razvojni psihologiji otroka in s tem  sposobnosti in zmožnostih ne samo ustrezneje povprašati otroka, temveč ga tudi pravilno slišati in videti tekom pogovora. Najmanj do 7 leta starosti bi takšni načini pogovorov morali postati pravilo ali pa razgovor z otrokom zaupati drugemu strokovnjaku. To je otrokova pravica, s katero mu moramo zagotavljati minimaliziranje možnosti nadaljnjega travmatiziranja in najboljši možen »prisluh« njegovemu poročanju.

Kljub temu, da je bil prvi posneti intervju z otrokom narejen in uporabljen  v sodni dvorani   že pred 13 leti (marca leta 1995), se tudi tega načina dokumentiranja največkrat ne poslužujejo. To bi lahko bil za sodišče nenadomestljiv dokument, na katerem bi ne samo slišalo, temveč tudi videlo odzive otroka – žrtve. Posamezniki, ki so  si prizadevali in si sedaj prizadevajo  v tej smeri, do sedaj  niso sistemsko podprti. Gre za njihova osebna zavzemanja in angažiranja v korist otrok.

Zato bi morale ustrezne institucije (policija, tožilstvo, sodišče, drugi strokovnjaki) tudi s pripravo navodil in pravil za snemanje pogovorov z otroci, ter tudi jasnih navodil o hrambi te dokumentacije, predvsem pa s treningi za izpraševalce, ustvariti možnosti, da se končno začne sistematično uveljavljati snemanje intervjujev z otrokom. Od ustrezno strokovnega in tudi s takšnimi tehničnimi pripomočki podprtega dela, ki je v korist otrok,  pa se bo zagotovo krepil  položaj zlorabljenega otroka pred sodiščem.

Vse pa je pogojeno tudi  z resnično  specializacijo, ne samo policije, temveč tudi drugih institucij in strokovnjakov, ki se soočajo s trpinčenim otrokom. Pri pogovoru s kriminalističnim inšpektorjem pred nekaj dnevi, je le-ta na naše mnenje, da nam je dekle, sedaj staro 15 let zelo jasno in v vseh značilnostih predstavilo izkušnjo spolne zlorabe , ki jo je utrpela  med 5 in 6 letom odločno trdil in vztrajal pri tem, da se otrok ne more več spomniti spolne zlorabe iz tako zgodnjega otroštva. Specializacija torej ne pomeni samo nastavitve na določeno delovno mesto.

TOŽILSTVA

Dovoljujemo si, da izpostavimo naš osnovni pomislek v zvezi s tolmačenjem kaznivega dejanja Spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let. Zavedamo se možnih odzivov, toda pravica spolno zlorabljenih otrok je najmanj to, da je enotno definirano, kaj spolna zloraba otroka je. Morda  prav nedefiniranost spolne zlorabe  pogojuje pogled na dejanje spolne zlorabe na sploh in s tem lahko tudi na odločitve o nadaljnjih postopkih  ter  s tem na pravico otroka, da je vsaj v izhodišču enotno prepoznano ali je šlo za kaznivo dejanje ali ne.

Spolni napad na otroka je prvenstveno dejanje nasilja. Storilec dejanja, ki ima potrebo po zlorabi moči, nadzoru in obvladovanju  izvaja svoje nasilje nad otrokom  z načinom spolne zlorabe otroka. Iz zahtev za preiskavo in iz zavrženja ovadb, kot tudi iz izpodbijanih sodb pa pogosto izhaja, da je na dejanje spolnega napada na otroka gledano izključno kot na dejanje, s katerim storilec zadovoljuje svoj spolni nagon.

ODT (11.07.2006), v zahtevi za preiskavo zaradi suma storitve kaznivega dejanja Spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let, tožilec  po kratkem opisu dejanja zaključuje “dejanje je storil iz spolnih pobud z namenom, da s takšnim dejanjem zadovoljuje svoj spolni nagon”.

Tožilec v sklepu o zavrženju kazenske ovadbe (19.03.2008) navaja »kazensko pravna teorija in sodna praksa (sodba Višjega sodišač v Ljubljani opr.št.I Kp 1644/ 2006 z dne 12.09.2006) opredeljujeta kot spolno dejanje vsa tista dejanja, kjer gre za zadovoljevanje spolnega nagona na telesu oškodovanca«.

Sami v členu Spolni napad na osebo mlajšo od 15 let, ne znamo razbrati ali je resnično za sam obstoj ali neobstoj  tega kaznivega dejanja pomembno, da je storilec dejanje storil z namenom zadovoljitve svojega spolnega nagona, saj tega v členu ne vidimo kot zakonskega znaka navedenega kaznivega dejanja.

Vsekakor je tako za pristop k raziskavi kot tudi k opredelitvi ali ima posamezno dejanje znake kaznivega dejanja, še posebej pa za žrtve izjemnega pomena. To je tudi njihova pravica, da se jasno opredelijo znaki določenega kaznivega dejanja, saj od tega zavisi obstoj ali neobstoj kaznivega dejanja.

Kot podkrepitev, da  je za otroke to izjemnega pomena naj izpostavimo samo primer, da je eno od sodišč  izdalo leta 2005 obsodilno sodbo zaradi storitve kaznivega dejanja Spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let, po 3. odstavku 183 čl. Kazenskega zakonika in obtoženemu je bila izrečena kazen dveh let zapora. Glede na sodno prakso v povezavi z višino kazni se  lahko domneva, kaj vse je trpel otrok. Toda Višje sodišče je obtoženca obtožbe oprostilo in  pojasnjuje, da je »skupna značilnost navedenih spolnih napadov pri kaznivih dejanjih, obravnavanih  v poglavju Kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, ta, da storilec pri tem zadovoljuje na telesu žrtve ali brez dotikanja žrtve spolni nagon (stališče mag. Mitje Deinsingerja v Komentarju KZ, posebni del, členi 180-184)«.

Otrok, ki je več let trpel nasilje in najnizkotnejše oblike spolnega zlorabljanja se je moral soočiti z »resnico sodišča«.

POSTOPKI PRED SODIŠČI

Sodni postopki s katerimi se najpogosteje srečujemo v naši praksi in sicer  v primerih odločanja o dodelitvi oz. zaupanju otroka v  varstvo in vzgojo enemu od staršev, v primerih odločanja o stikih otroka s staršem,  v primerih odločanja o stikih pod nadzorom in v primerih odločanja o prekinitvi stikov, bi morali biti tudi za nivo vpletenega otroka jasni in transparentni. Enakega mnenja smo kar zadeva potek predkazenskih in kazenskih ter kasneje sodnih postopkov.

Ne strinjamo se s tem, da ostajajo to najpogosteje še vedno tabu teme za otroke.

Otrok bi moral biti na njemu jasen in njemu sprejemljiv način  informiran. Informacije otroku o organih, s katerimi se lahko sooča tekom vseh postopkov ter kaj ti organi predstavljajo, kaj  za njega lahko storijo in kaj od njega lahko pričakujejo, niso nekaj, kar naj bi naredili iz prijaznosti do otroka, temveč je informiranost otroka njegova pravica in potreba.

Otrok ima pravico, da je obveščen tudi o vlogah drugih strokovnjakov pred sodiščem in končno tudi o njihovih iznešenih mnenjih.

V pravico do informiranosti otroka moramo šteti tudi obveščanje otroka  o končnih odločitvah sodišča. Saj vendar te odločitve pomembno  zadevajo ravno njih in na sprejemljiv način podana sporočila otroku s strani tistih, ki so v teh postopkih odločali, končno izkazujejo ne samo spoštovanje do otroka, temveč tudi pripravljenost razumeti otrokove pravice. Jasna in primerna informacija, bo otroka okrepila, mu dvigovala samospoštovanje in mu dala  moč za soočanje s problemi v katere je vpleten.

Praksa kaže, da tudi pridobivanje mnenja otroka ni standard, temveč prej izjema v  postopkih, kjer je to možno. S takšno prakso se za otroke lahko ustvarja celo  občutek, da so vprašani samo v primerih, ko odrasli odločitev niso mogli sprejeti ali, da je njihovo mnenje najbolj odločujoče, kar v takšnem kontekstu lahko predstavlja za otroka veliko breme. Vsekakor to nebi ustvarjalo takšnega vtisa v kolikor bi pridobivanje mnenja otroka postalo standard. Otrok mora postati subjekt in ne zgolj objekt teh postopkov.

Tudi z doslednim pridobivanjem otrokovega mnenja  in z resnim pretehtanjem le-tega naj se sprejemajo odločitve, kaj je v največjo korist otroka in kaj so otrokove potrebe.

Zelo pogosto se zaznava  vtis,  da na sodišču ne “odloči” sodnik-ca, temveč izvedenec ali moč ter znanja ali neznanja odvetnika.  Naša pričakovanja so upravičeno usmerjena v  sodišče in sprejemanje odločitev,  skozi katere bodo prepoznane tudi vrednote sodne odločitve.

Pri tem nebi smeli zanemariti dejstva, da vrednote in odločitve temeljijo tudi na osebnih vrednotah in s tem tudi na osebnem odnosu do problema. To velja za vsakogar od nas.

V zvezi z mladoletno osebo, ki je napolnila 14 let in  ki je že 9 mesecev v institucijah, kamor je bila najprej odpeljana nasilno  z izvržbo, po tem, ko je bila po dvakratni dodelitvi materi ob tretji dodelitvi dodeljena očetu, ker  da je mati preprečevala  njene stike z očetom, zagotovo trdimo, da odločitev sodišča ni bila v otrokovo korist. Prav tako se ni spoštovalo niti njeno mnenje, kot ji tudi tekom postopkov nikoli ni bil zaradi navzkrižja interesov dodeljen kolizijski zastopnik.

Verjamemo, da bo ravno današnji posvet na področju informiranja otroka naredil korak naprej, saj smo se razveselili sporočila organizatorja posveta, o pripravi  informacij za otroke  o sodiščih. Tudi sami smo že pred leti videli potrebo po realizaciji takšnega projekta, seveda s pritegnitvijo in v sodelovanju s pravosodnimi organi. Toda odločitev o izbiri projekta nam ni bila naklonjena. Upamo, da  je sedaj že nastopil pravi čas.

MNENJE OTROKA

Sodišče odloča o varstvu in vzgoji skupnih otrok na predlog staršev samo, če sta poprej skušala doseči sporazum ob pomoči Centra za socialno delo in če predlagatelj priloži potrdilo o tej okoliščini. Zagotavljanje otrokove koristi kot temeljno vodilo za ravnanja, ki zadevajo otroka, pa  mora spoštovati tudi Center za socialno delo. Sodišče  mora upošteva tudi mnenje otroka, če ga je otrok izrazil sam ali po osebi, ki ji zaupa in jo je sam izbral. Vprašanje pravic otrok in s tem tudi  pravice otroka, da izrazi svoje mnenje, je resna zadeva in vključitev otroka je izjemnega pomena. Otrokovo mnenje bi moralo biti iskano in ne nujno zlo. Toda za našo sodna prakso lahko rečemo, da  pridobivanje mnenje otroka ni pravilo. Skozi naše izkušnje ugotavljamo, da še najpogosteje to pravico otrok uveljavlja eden od otrokovih staršev.

Razloge za to vidimo v še vedno prisotnem paternalističnem odnosu do otroka, delno pa tudi v tem, da pomembni strokovnjaki v zvezi s tem ne dajejo jasnih sporočil.

Vplivna pravna strokovnjakinja je zapisala: Vprašanje je ali je uveljavitev pravice otroka, da pove svoje mnenje otroku v korist ali ne. Odkar sodišča upoštevamo kot eno od okoliščin pri odločitvah o vzgoji otrok tudi mnenje otroka, so se namreč pritiski s strani staršev na otroke povečali. Rešitev vidi le v kvalitetnem svetovalnem in terapevtskem delu.

Ne moremo sprejeti razmišljanja, ki dvomi o koristnosti pravic, ki jih imajo otroci. Resda je s spoštovanjem otrokovih pravic delo vsakogar bolj strokovno zahtevno in bolj naporno, toda srž tega dela je, da naredimo vse ravno v otrokovo največjo korist in da imamo pred seboj tudi njegovo prihodnost. In brez spoštovanja njegove pravice, da izrazi svoje mnenje in ga na ustrezen način predstavi sodišču, ne moremo vedeti kakšne so potrebe tega otroka. Otrokovo mnenje bi zato  moralo pridobivati  na  večji teži pri sprejemanju odločitev sodišč.  Otrok ga ima pravico izraziti  in ga na ustrezen način predstaviti sodišču.

Evropska konvencija o uresničevanju otrokovih pravic določa, da morajo pravosodni organi pri sprejemanju odločitev otroku ne samo omogočiti, da izrazi svoje mnenje, temveč da morajo izraženo mnenje tudi ustrezno upoštevati »kadar se po notranjem pravu šteje, da ima otrok zadostno stopnjo razumevanja«.

Naša zakonodaja v zvezi s tem ne opredeljuje starosti otroka in govori o tem, da ima tako razumevanje otrok, ki je razsoden, t.j. sposoben razumeti pomen postopka, ki poteka in posledice odločitve. Tako starši, kot tudi otroci o tem premalo vedo. Še vedno se ob pridobivanju informacij  izpostavljajo naslednji  mejniki kot “ko bo otrok star 10 let  bo lahko povedal svoje mnenje” ali “po petnajstem letu se bo lahko sam odločil” itd.

Mnenja smo, da bi  morali Centri za socialno delo v svojem svetovalnem in strokovnem delu, ko staršema pomagajo pri  sporazumevanju  o vzgoji in varstvu otroka ali v zvezi z različnimi stiki stikih z otrokom starše in otroke informirati oz. jim posredovati vse potrebne informacije in jih opozoriti na pravice otroka v vseh nadaljnjih postopkih.

Seveda pa je tudi pri pridobivanju mnenja otroka potrebnih ne samo veliko spretnosti in znanj, temveč tudi veliko znanj za razumevanje otrokovih sporočil. Zagotovo ni osamljen primer matere, ki je bila ves čas partnerskega odnosa izpostavljena ekstremnemu nasilju. Oče je bil zaradi nasilništva in zaradi zanemarjanja in surovega ravnanja z otrokoma obsojen na kazen zapora. Otroci so bili dodeljeni materi, toda oče jih je protipravno odvzel in živela sta pri njemu oz. v času prestajanja zaporne kazni pri njegovem bratu. Izvržba (katero kot način razreševanja problemov oz. zagotovitvami, da bo otrok živel pri tistemu, kateremu je dodeljen v vseh primerih odločno odklanjamo) ni bila uspešna. Mati je svoje zahteve, da otroci živijo pri njej znova in znova izpostavljala in pri tem upravičeno izražala zaskrbljenost, da otroka še naprej trpita nasilje. Končno se je iskalo tudi mnenje otrok. Otroka sta dejala, da ne želita stikov z materjo in pristojna institucija, ki bi morala biti materi, zaradi zaščite otrokovih koristi v oporo in podporo, je to njuno mnenje upoštevala. Ali se nista  v dani situaciji   z izraženim mnenjem otroka  pravzaprav trudila  zmanjšati celoten pritisk, ki sta ga doživljala? Pogosto otroci ublažijo pritisk  s še večjo navezanostjo na tistega, kjer so dobili občutek večje gotovost. Otrok je lahko jezen na mamo, ki je dovolila, da jo je oče pretepal in se bolj navezuje na tistega, ki izvaja nasilje in krivi mamo.

Kakor je torej po eni strani potrebnih veliko strokovnih znanj in sposobnosti za pridobivanje mnenja otroka, tako po drugi strani s tabuziranjem pridobivanja mnenja s strani otroka krepimo razmišljanja, da je za otroka to prevelik problem, da se otrok ne zmore opredeljevati, da otrok ne ve, kaj je v njegovo največjo korist, da ga s tem travmatiziramo itd. Velikokrat bi lahko bili brez teh strahov če bi se opremili za ustrezno komunikacijo z otrokom in z dajanjem občutka otroku , da je pridobivanje njegovega mnenja običajna stvar in da je to tudi njegova pravica .

V primeru dveh otrok bratca in sestrice smo na željo matere, ki je odločno nasprotovala stikom očeta s sinom, ker jo je ob stikih blatil pred otrokom in ker nas je hotela prepričati, da dela v največjo korist otrok (v čemur jo nismo podpirali temveč jo poskušali pripraviti, da bi bila lahko rešitev tega problema tudi na drugačen način)  z otrokoma  opravili razgovor . Pri deklici stari 13 let, ki stikov z očetom ni imela že skoraj tri leta je bilo zgolj zaradi njene vztrajnosti v odklanjanju stikov  neformalno že spoštovano njeno mnenje, da stikov noče. V tem razgovoru je prvič povedala, da očeta  odklanja  zato, ker jo je v času, ko so še živeli kot družina spolno zlorabljal. Dejala je tudi, da materi o tem ni mogla nikoli spregovoriti. Deklica je bila pred tem pri dveh izvedencih, mati pa nikoli ni omenjala suma spolne zlorabe. Postopek v zvezi s sumom kaznivega dejanja je stekel. Deček, star 9 let pa je pripovedoval, »da oče grdo govori o mami in da mu pošilja darila«. Povedal je, da je igrače, ki jih je dobil od njega, »vrgel v koš« in da »mu je to rekla mama«. Zelo jasno je tudi povedal, da bi želel videvati očeta »če nebi grdo govoril o mami«. Obema otrokoma so bili stiki z očetom tudi sodno ustavljeni. Od nobenega od otrok  samo sodišče ni pridobilo mnenja, temveč je to, kot se to pogosto uporablja, potekalo preko sodnih izvedencev.    

Veliko govorimo v zadnjem času o vlogi otrokovega zagovornika, preko katerega bi otrok, če je to potrebno ali v njegovo večjo korist, podal svoje mnenje. Vlogo zagovornika seveda podpiramo tekom vseh postopkov, s katerimi je soočen otrok, toda to ne sme nadomestiti obvezujočih ravnanj institucij, ki so dolžne zaščititi interes otroka in s tem tudi  krepiti otrokove pravice.

STIKI POD NADZOROM

Možnost, ki jo nudi zakonodaja v smislu zaščite in varnosti otroka, so gotovo stiki otrok s starši pod nadzorom. Dotaknili bi se stikov, ki jih določi sodišče pod nadzorom Centrov za socialno delo. Namen stikov pod nadzorom se tolmači zelo različno, toda najpogosteje s strani CSD tako, kot to izhaja iz zapisnika sestanka  MDDSZ o izvajanju 106 člena, v katerem je rečeno »da namen stikov pod nadzorom ni v zagotavljanju varnosti otroka v času stikov, temveč je ta ukrep začasen, kadar otrok v daljšem časovnem obdobju ni imel stika z enim od staršev. Stiki pod nadzorom so namenjeni vzpostavitvi pristnejšega odnosa med otrokom in staršema, ter so pokazatelj dojemanja staršev s strani otroka. Dejansko so priprava otroka na redne stike. V primeru, da je otrok fizično ali kako drugače ogrožen s strani enega od staršev in kadar obstaja nevarnost odvzema otroka, se stiki začasno ali stalno prepovedo«.

V mnogih primerih, ko so otroci žrtve zlorabe v družini, starš, ki hoče zaščititi otroka predlaga ali prekinitev stikov s staršem, ki je ogrožal ali zlorabljal otroka  ali stike otroka s tem staršem  pod nadzorom Centra za socialno delo. Tovrstni ukrepi naj bi po našem mnenju  predstavljali za mnoge otroke, še posebej pa za domnevne žrtve spolnih zlorab,  predvsem zagotavljanje varnosti otroka in primerno pot za ponovno vzpostavljanje otrokovega samospoštovanja.

To, da se zloraba zaustavi, je za otroka najbolj bistveno. Najpogosteje matere otroka zaščitijo tako, da od partnerja odidejo, ali pa da zaprosijo za prekinitev stikov. Otrok to povezuje s prenehanjem zlorabe, ker se mu to ne dogaja več, po drugi strani pa  majhnen otrok, ki ne razume pomena spolnega ravnanja storilca  lahko prekinitev stikov  trpi tudi kot izgubo enega od staršev. To lahko pri njem sproža občutke negotovosti in še bolj se oklepa roditelja, ki mu je ostal. Traumatiziranost  tega roditelja, pogosteje mater, ki je bila z dejanjem nad otrokom tudi sama zlorabljena kot partnerica, mati, kot ženska, pa pri otroku povzroča še dodatno negotovost. Mnogih sprememb, ki se zgodijo  ne razume, sooča se s prekinitvijo stikov tudi z osebami  širše družine, ki so mu bile blizu itd. Otrok lahko doživlja tudi  občutke krivde za nastalo situacijo.

Zato v tej situaciji tako otrok, kot tudi mati, zaradi otrokovih koristi, potrebujeta čas za umiritev, čas za osnovno okrevanje.  Zato stiki otroka in osumljenca v tem času po naših izkušnjah  niso v korist otrok Celo obratno, prepričani smo, da so na škodo otroka, saj ne pripomorejo k temu, da se vzpostavi stanje, v katerem se lahko otrok v povezavi z materjo umiri, domnevni osumljenec pa ima možnosti, da nadaljuje z različnimi oblikami pritiskov in z  manipuliranjem z otrokom.

Glede na to bi po našem mnenju morala prekinitev stikov  trajati najmanj pol leta. To bi bilo  za otroka obdobje umiritve in oblikovanja odnosa z materjo  in obenem to zagotovo ni obdobje, za katerega bi lahko trdili, da bo pogojevalo odtujenost od očeta.V tem času pa bi bilo nujno potrebno nuditi otroku in materi strokovno pomoč, kar pa se žal ne dogaja.

Praviloma pa bi morala biti po našem mnenju pravica otroka, da se stiki prekinejo, dokler se ne zaključi vsaj predkazenski postopek. Vpliv osumljenca na otroka ob stikih tekom predkazenskega postopka  lahko posredno preko otroka vpliva na sam potek postopka. In pravica otroka je najmanj, da ga zaščitimo pred temi vplivi in s tem omogočimo ustrezen nekontaminiran ne samo predkazenski postopek, temveč tudi delo drugih strokovnjakov  v korist otroka. Sodniki so lahko kontaminirani že z »branjem« policijskega uradnega zaznamka , otroka pa ne vidimo  kot tistega, na katerega manipulativno in zavajajoče vedenje osumljenca  vpliva tudi do te mere, da se ponovno izpostavijo ne samo vse posledice spolne zlorabe temveč se otrok zaradi svojega položaja zelo hitro lahko ponovno prilagodi pričakovanjem osumljenca.

Zaključena predkazenska in tudi kazenska obravnava, ki  bi morala  imeti vedno prioriteto, bi morala odločilneje vplivati na določanje ali na potek in način stikov .

Otrok, ki je žrtev spolnega napada in je o tem spregovoril ali pa na to, kar se mu je dogajalo več kot očitno kažejo spremembe v njegovem vedenju ali drugi ponavljajoči se znaki, ki jih lahko pripisujemo spolnemu zlorabljanju, so najpogosteje tudi po razkriti zlorabi objekt pritiska osebe, ki jih je zlorabljala. Spolni napad na otroka je nasilje in če izvzamemo pedofilijo, imamo opravka  z osumljenci, ki imajo potrebo po izvajanju nasilja in , ki so zaradi zadovoljitve te svoje potrebe dejanje nasilja naredili na način spolnega zlorabljanja otroka. In potreba nasilneža po zlorabi moči, obvladovanju in nadzoru, se ne zaključi z razkritjem zlorabe. Takrat se prekine samo spolna zloraba otroka. Pritiski nasilneža pa se nadaljujejo in se izvajajo najpogosteje ravno s takojšnjimi zahtevami  za stike z otrokom in pogosto tudi z grožnjami o zahtevah za skrbništvo ali za predodelitev otroka. To so le eni od načinov, s katerimi želi osumljenec, ki je nad otrokom naredil najbolj zavržen zločin, sedaj izkazovati svojo ljubezen do otroka in s tem seveda utrjevati svoje trditve, da do zlorabe sploh ni prišlo. Poleg tega pa je to za osumljenca ena od dobrih možnosti, da otroka z doseženim hitrim vzpostavljanjem stikov zmede, spravi v stisko zaradi njegovega poročanja kar ima lahko pomemben vpliv na možnosti strokovnjakov, ki so vključeni v raziskavo suma in na sam predkazenski ali kazenski postopek.

Dejstvo je, da se pri odločitvah o stikih institucije ne ozirajo vedno na potrebe in koristi otroka. Moč udeleženih v postopkih ima žal še vedno tiho prednost pred koristmi otroka in nemalokrat se v merjenju teh moči med institucijami in osumljenci, korist otroka pravzaprav izgubi.

Najpogostejše so v primerih sumov spolnih zlorab odločitve sodišč za stike pod nadzorom. Tu pa se soočamo z drugim problemom in sicer s problemom izvajanja teh stikov. Institucije pri tem ne vidijo v tem ukrepu najboljšo odločitev za otroka, temveč jim stiki pod nadzorom predstavljajo breme, kar tudi same sporočajo. Zato se jih otepajo. Pravice in koristi otrok  ostajajo v ozadju. Prav tako za izvajanje teh stikov institucije nimajo izoblikovanih pravil (čeprav so bili o usposabljanju za izvajanje teh stikov že pred tremi leti podani predlogi – npr. Radetič na sestanku MDDZZ v letu 2005). Zaradi izostalih pravil za izvajanje stikov  smo se in se še soočamo tudi z ravnanji, da osumljenci na stiku pod nadzorom vozijo otroka na stranišče brez nadzora, z otroki vzpostavljajo telesni stik navkljub njihovemu odklanjanju,  prihajajo v stik z otrokovim telesom tako, da jih sami previjajo, da se igrajo z otroki tako, da je to prikrito pogledu osebe, ki je odgovorna za izvajanje stika (igra v šotoru, ki sta ga  v dveh primerih npr. prinesla osumljenca kot igralo na stik), brez vprašanj slikajo otroke, dogovarjajo stik npr.. v bazenu, da bi učili otroka plavanja , vozijo na stik osebe svoje širše družine , ki jih podpirajo , s svojimi ravnanji pa ustvarjajo pri otroku občutek, da je vse kar se dogaja, normalno. Otrok prihaja na stik in ga doživlja  v zmedi, sooča se z razliko v tem, kaj bi sam želel in s tem, kaj od njega pričakujejo. Teh svojih stisk pa zaradi drugačnih pričakovanj  ne more izraziti.

Zato ni presenetljivo, da se videnj stika oz. poročila, zapisi o stikih, ki jih zabeležijo osebe, ki stik spremljajo od sporočil, in vedenj, ki jih po stiku daje ali  kaže otrok in jih tisti pri katerem je otrok po stiku takoj zabeleži, najpogosteje zelo razlikujejo.

Toda žal samemu cilju  stikov pod nadzorom in načinu izvajanja teh stikov do sedaj ni bilo posvečenih toliko strokovnih razprav, kot so jih  bili  deležni pogovori o tem, ali jih lahko Centri za socialno delo sploh lahko izvajajo. Za to naj nebi bilo ustreznih prostorov, finančnih sredstev in kadrov.  Centri za socialno delo tudi izpostavljajo, da jim sodišča glede na vse te okoliščine teh stikov sploh nebi smela nalagati. Prav gotovo ne moremo trditi, da so zelo pogoste tovrstne razprave naklonjene otrokom.

Tako so tudi predlogi staršev za stike pod nadzorom v fazi, ko center za socialno delo pripravlja za sodišče svoje mnenje o stikih, na centrih nezaželjeni. Eden od centrov za socialno delo se je  tudi, čeravno so že določeni stiki pod nadzorom, odločil, da odločitve sodišča ne bo spoštoval in naložil staršu, ki otroka pripelje na stik pod nadzorom, naj stik nadzira sam. Starš je doživel tudi grožnjo, da se mora zavedati, da v kolikor stika ne bo sposoben izvajati  sam, center lahko predlaga, da mu otroka odvzamejo.

Stiki pod nadzorom so za otroke, ki so doživeli izkušnjo spolne zlorabe izjemnega pomena za okrepitev oz. ponovno vzpostavitev občutka varnosti in zaupanja do starša, ki je bil osumljen zlorabe. Sam potek stikov  je pomemben tudi za uspešno pot okrevanja otroka. Otrok mora z ustreznim ravnanjem in postavljanjem jasnih meja s strani strokovnjakov na stikih, dobiti jasna sporočila, da je naredil prav, ker je sporočal, da se mu verjame  (dopuščeno je bilo npr. da je oče otrokoma neprestano govoril, da tega kar mu očitajo ni storil, da jih ima rad – pa pri tem ni bil ustavljan) da ima pravico, da lahko izraža svoja čustva (otrok je bil opozorjen, ker je izražal jezo nad očetom z besedami “Glej, oči te ima rad, bodi prijazna in pridna”), spoštovati je treba njihovo potrebo, da stvari obvladujejo (pravico do njihovega osebnega prostora) itd. itd.

Priprave otroka na stik so prepuščene zgolj ne zlorabljajočemu staršu. To je vaša dolžnost, to je vaš problem, otroka morate pripraviti na stik – so najpogosteje slišane besede, ko imajo nezlorabljajoči starši problem pri pripravah otroka na stik ali ko otrok tako z besedami, kot z vedenjem stik odklanja.Takšne situacije so prisotne v največjem številu primerov spolno zlorabljenih otrok. Toda to nikogar ne skrbi. Celo grozi se materam, da se jim lahko, v kolikor otroka ne bodo pripravile na stike, otroka tudi odvzame. Pri tem ne govorimo o materah, ki bi za vsako ceno hotele preprečevati stike, temveč o materah, ki hočejo imeti zagotovljene varne in prijazne stike za otroka. Pri vsem tem pa nimajo nobene strokovne pomoči, še najmanj pa razumevanja za resnične težave s katerimi se soočajo.

Problemi v zvezi s stiki, ki jih izpostavljamo niso samo problemi Centrov za socialno delo, temveč tudi problemi sodišč. Prepričani smo, da bi jih morali spremljati, analizirati, se iz njih učiti in reševati skupno, v največjo korist otroka.

VARNOST OTROKA

Raziskave med odraslimi žrtvami spolnih zlorab v otroštvu so pokazale, da 56,7% zlorabljenih otrok ni za zlorabo pred odraslostjo, ko so začeli iskati pomoč za svoje okrevanje, o zlorabi povedalo nikomur. Od 48,0% otrok, ki so o zlorabi spregovorili, jih je 35,7% to zaupalo materi, 31,7% drugim osebam, 15,8% bratom  in 7,0% očetu. Od otrok, ki  so zlorabo razkrili, jih je  65,2% o zlorabi spregovorilo tudi na policiji ali na sodišču ali na drugi uradni instituciji.

Mnogo je torej razlogov, zaradi katerih moramo imeti na umu, da npr. oprostitev ali obsodba osumljenca  zlorabe ne more biti osnovno ali edino merilo na osnovi katerega bi lahko trdili, da je otrok varen  in ni  še naprej ogrožen. Vse odločitve  preveč bazirajo na tem, ali je osumljenec obsojen ali ne. Eno je obsodba, drugo je varnost, zaščita otroka. Kdo lahko zagotavlja, da bo otrok pri osumljencu  ali pri nekomu, ki ni bil obsojen, resnično varen? Tudi načela, da je s strani tožilstva osumljenec v dvomu obsojen in s strani sodišča v dvomu oproščen nas morajo ozaveščati  v zvezi z varnostjo otroka. Včasih se moramo obrniti tudi na pretekle izkušnje. Niso maloštevilne, ko se je zloraba otroka zanikala že ob podanem sumu in je osumljenec nadaljeval z zlorabo ali ko je osumljenec nadaljeval zlorabo po oprostilni sodbi ali  po prestani kazni. Izkušnje o tem, kaj se bo dogajalo z otrokom v bodoče, če mu ne zagotovimo varnosti in zaščite, bodo za otroka prepozne. Spremljanje problema pa tako ali tako izostane.

Vsekakor bi bilo v izjemno korist otrok, da se dosledno uvedejo obvezujoči programi za tiste, ki so bili ali samo osumljeni ali jim je bila izrečena kazen. V pričakovanju družinskega zakonika upamo, da  se bodo  zaradi največje koristi otrok tudi staršem, ki so zlorabljali svojega otroka postavilo nekatere pogoje  ali pa jim dalo tudi prilike, da ponovno pridobijo zaupanje.

Brez kakršnega koli dela s tistimi, ki so otoka zlorabili, pa naše upanje na varnost otroka nima temeljev.

ODNOS DO OTROK IN NJIHOVIH DRUŽIN

V okviru vseh postopkov pa je izjemnega pomena odnos nas vseh do otrok, strank, uporabnikov. Obravnavati jih moramo s spoštljivostjo, kakršno bi pričakovali zase. Spoštovanje institucij pogojuje spoštovanje strank in spoštovani bomo, če bomo spoštovali. Zavedati se moramo tudi, da odnosi do strank vplivajo na sodelovanje  le-teh in da je dober, profesionalen odnos v največjo korist otroka. Tudi če so stranke težavne, mi ne smemo biti.

Do strank pristopimo odkrito in pošteno, z empatijo in ne vzvišeno, uradniško ali z nakazanim občutkom močnejšega. To ne izpostavljamo z namenom poučevanja, temveč zato, ker ravno v neprimernih odnosih najpogosteje zaznavamo začetke nepotrebnih problemov v sodelovanju med starši, družinami in institucijami. Upravičeno pa vsi lahko pričakujemo,da  se vsak  zaveda odgovornosti  za svoja ravnanja.

Prepričanja, da, če je nekdo strokovnjak oziroma se na ta način izpostavlja  ali če deluje v instituciji, od katere je zelo odvisen položaj otroka in družine, nihče nima pravice oporekati mu ali spodbijati njegovo mnenje ali mu zastavljati vprašanja ne sodijo več ne samo v današnji čas, temveč tudi ne v sistem v katerem živimo. Vsakdo mora biti pripravljen tudi na kritiko.

Uporabniki s katerimi se srečujemo, od nas in  strokovnjakov  torej pričakujejo korektno informacijo,  sposobnost, odkritost, spoštovanje, poštenost, odgovornost, pomoč in podporo. Imeti moramo na umu, da si najpogosteje še vedno ne upajo biti kritični, nemalokrat pa si ne upajo zastaviti niti vprašanj, ki so za njih pomembna. Njihove morebitne  slabe izkušnje jim narekujejo nezaupanje, kar pa lahko pomeni tudi to, da dogovori ali predlogi za korist otroka ne bodo vedno spoštovani. Ne znajo se ob pravem trenutku postaviti za sebe in bojijo se zamer s strani tistih, ki so lahko odločilni. Zato se  najpogosteje  tudi ne odločajo za možnosti upravičenih pritožb, ker se bojijo, da bodo pritožbe zadeve še poslabšale. Njihove skrbi niso neutemeljene. Toda to obenem zavira spreminjanje stanja in ne krepi dobre prakse.

Seveda je situacija lahko tudi ravno obratna, toda to je druga tema.

Prijavitelje suma spolnih zlorab, v večini primerov so to še vedno matere, se zaradi njihove prizadetosti kaj hitro proglasi za »težavne«, »naporne«, pred kratkim je izvedenka v svojem mnenju izven celotnega konteksta mater brez utemeljitve označila celo za »moteno osebnost«. Zaradi, najpogosteje nepoznavanja zgodovine partnerskega odnosa pred razkritjem zlorabe, pogosto osumljenci napram materam dobivajo ustreznejši položaj v odnosu z institucijami. Institucije same pogosto sporočajo, da morajo biti v zvezi z njimi previdni in kot argument navajajo, da jih drugače lahko tožijo. Še nikoli v naši praksi nismo slišali podobne zaskrbljenosti v povezavi z neustreznim odnosom ali postopki do mater. Odnos do domnevnih osumljencev je zato dosti »previdnejši« in osumljenci napram materam nemalokrat pridobijo ugodnejši položaj v odnosu do institucije.

Žal so torej vplivi  razmerja moči še vedno zelo prisotni. Vedno znova se spomnimo, da otrok nima moči ne samo v odnosu do obeh staršev, temveč tudi ne navzven. Naša dolžnost in vizija mora biti usmerjena v krepitev njegove moči in v prihodnost otroka. Na ta način bomo lažje prepoznavali potrebe in interes otroka ter v sodelovanju z njim in družino sprejemali odločitve v katerih bodo otrokove koristi res glavno vodilo. Verjamem, da bo tudi današnji posvet doprinesel k temu.

Uporabljena gradiva:

Predpisi o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, s pojasnili Karla Zupančiča in Barbare Novak

MDDSZ: Zapisnik sestanka o izvajanju 106 člena…št. 14212-14/2005 z dne03.10.2005

Ljubica Šalinger: Vloga centrov za socialno delo in otrokovo mnenje v vrtincu odločitev institucij.

Dr. Mateja Končina-Peternel: Ali so po sedanji pravni ureditvi koristi otroka v civilnih postopkih dovolj zavarovane-izhodišč

LEAVE A REPLY

Sofinancerji

Delovni čas

Ponedeljek: 9:00 – 17:00
Torek: 9:00 – 17:00
Sreda: 9:00 – 19:00
Četrtek: 9:00 – 17:00
Petek: 9:00 – 15:00

Sobota, nedelja in prazniki zaprto.

Kontakt

KONTAKT
Masarykova ulica 23, 1000 Ljubljana

080 28 80 - brezplačni telefon
Tel: 00386 (0)1 43 13 341
Faks: 00386( 0)1 43 13 341

E-pošta: spolna.zloraba@siol.net
Splet: www.spolna-zloraba.si