You are here:  / Aktualno / Uncategorized / Otrokove pravice-mednarodna konferenca

Otrokove pravice-mednarodna konferenca

Dne 06.10. – 7.10.2009 so Ministrstvo za zunanje zadeve RS, Varuh človekovih pravic RS, Državni zbor RS organizirali Mednarodno konferenco o otrokovih pravicah in zaščiti pred nasiljem.

PROGRAM_6._in_7._oktober_2009 – medn konf o otr pravicah

Vsebinska_zasnova_Mednarodne_konference_o_otrokovih_pravicah_in_zasciti_pred_nasiljem-28-9-09

 

Na tematiko spolnega nasilja je s svojim govorom izpostavila ključne točke tudi predsednica Združenja proti spolnemu zlorabljanju, Katja Bašič.

 

Zapis govora:

 

PRAVICA OTROK JE, DA JIH VIDIMO, SLIŠIMO IN JIM VERJAMEMO !

Spolna zloraba otroka je najokrutnejša in najbolj zapletena otrokova izkušnja. 

O spolni zlorabi otroka govorimo, ko odrasla oseba ali nekdo, ki je večji od otroka zlorabi, odvisnost otroka, svojo  avtoriteto, položaj zaupanja, vpliv nad otrokom vključno znotraj družine ali celo silo, grožnjo in  prisilo, torej  vso svojo moč, da otroka vplete v različne spolne aktivnosti.  

Storilec dejanja, ki ima potrebo po zlorabi moči, nadzoru in obvladovanju, svoje potrebe  najlažje in najbolj učinkovito zadovoljuje nad otrokom z načinom spolnega nasilja nad njim.

Dejstvo pa je, da  se še vedno  pogosto tovrstna  dejanja tudi tekom kazenskega postopka ne povezujejo z nasiljem.

Zavržba ene od  ovadb v novembru 2008. Citiram:« Slačenje pred otrokom in kazanje spolnih organov je moč opredeliti kot dejanja, ki kakorkoli drugače prizadevajo spolno nedotakljivost osebe, ki še ni dopolnila starosti 15 let. Nesporno je, da je do dogodka, kot ga deklica opisuje prišlo in je vedoželjna in zgovorna deklica izvedela, kar jo je zanimalo«. (v času storitve dejanja je bila deklica stara 6 let).

Praksa   kaže na to, da je v ospredju  ukvarjanje s storilcem. Tudi  tam kjer bi morala biti  v ospredju skrb in zaščita otroka do spolne nedotakljivosti, se torej oziramo na storilca in njegovo da ali ne spolno zadovoljitev, ne rečemo pa, da je to nesprejemljivo, nedopustno nasilje nad otrokom.

Pravica otrok  je najmanj ta, da enotno govorimo o  spolnih zlorabah otrok kot o nasilju in da definiramo spolno nasilje nad otrokom.

Definiranje spolnega nasilja, pa bi  dalo otrokom tudi pravico, da so prepoznani  kot   ogroženi otroci, ne glede na  to ali  kazenski  postopek steče ali ne.

Različna spolna nasilja nad otroci, ki jih kot takšna opredeljuje otrok, so še prepogosto za odrasle nepomembna. Kot takšna pa niso prepoznana  ravno zato, ker  odrasli sami postavljamo meje, ki jih želimo vcepiti otrokom.

Otroci so lahko celo v slabšem položaju kot odrasle osebe: 

otrokom se pogosteje kot odraslim osebam  ne verjame,

pri otrocih se pogosteje kot pri odraslih  minimalizira  pomen teh dejanj in ravnanj,

otroci so praviloma izprašani in  pregledani  s strani večih  različnih strokovnjakov, ki naj bi potrjevali ali zanikali verodostojnost njihovih sporočil,

sporočilom otrok torej dajejo težo šele potrditve  ustreznih odraslih,

poseganje strokovnjakov se pogosto kaže prej kot preverjanje otrokove kredibilnosti v zvezi z danimi sporočili, kot pa  prizadevanje za pravilno razumevanje otrokovih sporočil in slišanje  otrokovih izjav,

čim manjši so otroci, tem bolj se kot vprašljivo  opredeli njihovo sporočanje.

 

Razkritost in raziskanost  spolnega nasilja nad otroki v Sloveniji ni zadovoljiva.

Otroke kot žrtve spolnega nasilja prepoznavamo  pretežno skozi potrjene sume kaznivega dejanja ali pa jih kot žrtve spolnega nasilja nočemo videti, prepoznati.

Izredno pomembno je torej, da se zavedamo in jasno opredelimo, da domnevna spolna zloraba še ne pomeni, da zaščita otroka ni potrebna. Gavne otrokove potrebe in njegovo dobro počutje. To je načelo, ki bi moralo veljati  pred vsemi drugimi načeli.

Te potrebe  otroci  že več let izražajo tudi  na  otroških parlamentih. Postavljajo jih na  prioritetno mesto, ko govorijo o kršenju svojih pravic. Izpostavljajo  kršitve spolne nedotakljivosti, ki jih doživljajo v šolskih okoljih s strani vrstnikov, kar odrasli zelo pogosto opredelijo zgolj kot »vzporedni pojav v fazi odraščanja otrok«.

Ne dosegamo  standarde preiskav, ki bi potrjevali, da se vse preiskave in kazenski postopki izvajajo  v najboljšem interesu in spoštovanju pravic otrok. Preiskave nebi smele poglabljati  travme, ki jo  je  doživel  otrok in s tem ciljem bi morale biti tudi  prednostne.

Nesprejemljivo se vlečejo tako policijski kot sodni postopki.

Država bi morala zagotoviti  zaradi koristi otrok tudi resnično specializiranost  osebja na področju boja proti spolnim zlorabam otrok  in za to zagotoviti  tudi finančna sredstva ter sprejeti  ukrepe  za izobraževanje  zlasti  za sodnike, tožilce in odvetnike oz. pooblaščence otrok.

Sprejeti bi se morala jasna pravila, da so intervjuji z otroci žrtvami opravljeni nemudoma, v prostorih za te namene  in na način, ki je v njihovo največjo korist, predvsem pa da ga opravijo  strokovnjaki, ki so za to usposobljeni. Število intervjujev mora biti čim bolj omejeno in zgolj kolikor je to nujno za namene kazenskega postopka.

Tovrstna kazniva dejanja na škodo otrok bi se morala  kaznovati z učinkovitimi  in sorazmentimi sankcijami. Sedanja kaznovalna politika tega ne izkazuje.

Tudi jasno deklarirana pravica otroka, do stikov s starši, se pogosto umakne pravici starša, do stika z otrokom.

V mnogih primerih ne gre več za pravico otrok:

  da se sliši njegov glas, prepozna otrokova občutja, njegove želje,

da se pravilno prepozna in razume otrokovo  vedenje in telesno govorico, ko gre za vzpostavljanje stikov,

  da znamo prepoznavati  njegovo izraženo ali izkazano potrebo po varnosti,

  da se  vživimo  v njegova zlorabljena in  ranjena čustva.

 

Zanemarjena je tudi pravica otroka, da v okviru svojega razumevanja sodeluje pri sprejemanju odločitev v zvezi z njim.

Tudi v primerih večjih otrok njihove jasno izražene želje in potrebe niso slišane. Še v letošnjem letu se je vzpostavljal prisilen stik štirinajst in pol letnega otroka z enim od staršev.  

Država je dolžna s svojimi ukrepi zaščititi otroka, neodvisno od angažiranosti in  naporov nezlorabljajočega starša.

Pri tem pa je potrebno  izpostaviti tudi, da osumljenci ali storilci v nobenem primeru niso dolžni storiti ničesar.

Nobena izkušnja otroka z nasiljem, se ne more precenjevati ne po »teži« ne po obliki nasilja. Vsaka je za otroka, ki jo je utrpel, najtežja.

Vemo, da je zaščita otrok in uveljavljanje njihovih pravic za vsakogar, ki se s tem sooča težko. Vemo pa tudi, da mu bodo sledili in ga krepili le tisti, ki se resnično zavzemajo za otroke in ne tisti, ki so zgolj postavljeni, da to delo opravljajo.

LEAVE A REPLY

Sofinancerji

Delovni čas

Ponedeljek: 9:00 – 17:00
Torek: 9:00 – 17:00
Sreda: 9:00 – 19:00
Četrtek: 9:00 – 17:00
Petek: 9:00 – 15:00

Sobota, nedelja in prazniki zaprto.

Kontakt

KONTAKT
Masarykova ulica 23, 1000 Ljubljana

080 28 80 - brezplačni telefon
Tel: 00386 (0)1 43 13 341
Faks: 00386( 0)1 43 13 341

E-pošta: spolna.zloraba@siol.net
Splet: www.spolna-zloraba.si