You are here:  / Aktualno / Uncategorized / Poročilo h Konvenciji o otrokovih pravicah

Poročilo h Konvenciji o otrokovih pravicah

Združenje proti spolnemu zlorabljanju
Masarykova 23
1000 LJUBLJANA

Datum: 23.04.2013

Slovenska fundacija za UNICEF
Pavšičeva 1
1000 LJUBLJANA

ZADEVA : PRIPRAVA ALTERNATIVNEGA POROČILA H KONVENCIJI O OTROKOVIH PRAVICAH

V prispevku izpostavljamo zaznane kršitve otrokovih pravic, katere izhajajo iz primerov in prakse uporabnikov, ki so se obrnili na pomoč ali podporo na Združenje proti spolnemu zlorabljanju. O nekaterih kršitvah smo opozarjali že pred leti državo pred pripravo zadnjega Poročila o spoštovanju otrokovih pravic, toda ugotavljamo, da se kljub temu kršitve nadaljujejo.

1. MNENJE OTROKA

Mnenje otroka in s tem njegova pravica, če je sposoben izoblikovati lastno mnenje , da to mnenje izrazi in da je to mnenje slišano v vseh zadevah v zvezi z njim (12. Člen Konvencije o otrokovih pravicah) je najpogosteje omejena, saj se otrokovemu mnenju prisluhne res izjemoma, prav tako pa se ga o njegovem mnenju izjemoma tudi vpraša.

2. PRAVICA OTROKA DO STIKOV

Pravica otrok do stikov s staršem, ki so z razvezo zakonske zveze ločeni od enega od roditeljev , do stikov mora biti varovana, toda otrokom se mora, v skladu z njihovim razumevanjem zagotoviti tudi spoštovanje njihovega mnenja, kar pa je izjemno redko in najpogosteje otroci o njihovem mnenju sploh niso povprašani.

Toda najpogosteje otroci nimajo možnosti izražati svojih mnenj tako ne v zvezi z postopki dodelitve v ločitvenih postopkih, kot tudi ne v postopkih o stikih. Še vedno pa se s strani strokovnjakov razširja tudi mnenje, da ne morejo biti povprašani o svojem mnenju, dokler nimajo najmanj 10 let, čeravno Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih tega ne zahteva. Prav tako se otroka o njegovem mnenju , kar bi bilo v določenih primerih nujno, ne vpraša niti na Centrih za socialno delo, kjer pripravljajo poročila za sodišča o primernosti staršev pred dodelitvijo otroka oz . o primernosti stikov.

Ob razvezi je mati otroka najpogosteje tista, kateri je zaupana skrb in vzgoja otroka oz. postane njegovo zakoniti zastopnik. To še vedno predstavlja del naše kulture, obenem pa je treba poudariti , da samo manjši del očetov izpostavlja želje, da bi bili otroci ob razvezah dodeljeni njim v vzgojo in varstvo. Seveda pa ravno zaradi izstopajočega dodeljevanja otrok materam in ne očetom, tudi morebitna kasnejša problematika v zvezi z stiki z otroci , statistično bolj obremenjuje matere, kot očete.

Matere sicer lahko to »večjo vero v matere« izkoristijo , še posebej v obdobju takoj po razvezi, ko gre še za veliko ranljivost razvezanih staršev in prisotnost ambivalentnih občutij tako, da otežujejo stike otroka z drugim staršem, toda ti problemi se nanašajo na majhen del razvezanih družin.

Problemi stikov se po razvezah pojavljajo najpogosteje v primerih, ko se starša ločujeta zaradi problemov različnih oblik nasilja v družini in je ločitev s strani matere tudi del procesa zaščite otroka. »Borba« za otroke je tako lahko s strani partnerja, ki je bil nasilen v partnerskem odnosu ali morda tudi v odnosu do otrok , pogosto nadaljevanje nasilja na drugačen način.

Ustrezen strokovni pristop k iskanju mnenja otroka in predvsem prepoznavanja »ozadja«, ki krepi konfliktno situacijo na škodo otroka , je dolžnost strokovnih služb za zaščito otroka, saj so dolžne poseči vedno za zavarovanje interesov otroka.

S prepuščanjem udejanjanja otrokove pravice, da morajo »biti otrokove koristi glavno vodilo« zgolj neodgovornim staršem je po našem mnenju kršena pravica otrok izhajajoča iz 18/2 člena Konvencije o otrokovih pravicah,ki otrokom zagotavlja, da bo država nudila staršem« ustrezno pomoč pri izvrševanju njihovih odgovornosti pri otrokovi vzgoji«.

3. STIKI OTROK Z DOMNEVNO ZLORABLJAJOČIM STARŠEM

Pri odklanjanju stika otroka z enim od staršev, najpogosteje v primerih, ko se je dogajalo nasilje v družini ali druge oblike zlorab otrok, dokler zaščite otroka ni drugače urejene ( prepoved stikov, stiki pod nadzorom) , bi se morala upoštevati verbalna sporočila otrok ali njihovo intenzivno odklanjanje stika ter znake, ki to potrjujejo ( intenzivno odklonilno vedenje pri otroku, ko gre za stik, otrok kaže svoj odpor do stika tudi tako, da se npr. noče obleči in obuti, ko mora na stik, poviša se mu že predhodno telesne temperatura, otrok krčevito joka, prihaja do fizičnega upiranja otroka da gre na stik, po stiku sledi močenje postelje,ponovno nočne more, otrok zboli, kaže se velika jeza otroka , npr. z brcanjem , tolčenjem, grizenjem starša, ki je omogočil stik itd. itd.). Upoštevati bi torej morali, da je otrok še zelo ranljiv in tako še v fazi odklanjanja stika.

Še posebej ko gre za sume spolne zlorabe nad otrokom , ki pri otroku lahko pogojujejo odklanjanje stikov po razkritih sumih, se ne spoštuje niti mnenja , niti občutij otroka, niti ni zavedanja, da je lahko tudi prekinitev stikov za otroka izjemnega pomena za vzpostavljanje njegovih občutkov varnosti in pridobivanje sporočil, da je on o.k.,da ni kriv, da je prav, da je o tem kar je trpel spregovoril ter,da se bo naredilo vse, da se to, kar je trpel, ne bo več zgodilo.

V vseh teh primerih, v katerih so osnovni problemi stikov otroka in domnevno zlorabljajočega starše ( ker postopki trajajo dolgo, se seveda ne more čakati na presojo sodišč o krivdi, poleg tega pa se ne dogaja redko, da primere sumov trpinčenja otroka, zaradi slabe raziskanosti teh dejanj,ali zaradi visoke tolerance do trpinčenja, tožilstvo zavrže) se od nezlorabljajočega starša zgolj zahteva, da »na kakršen koli način in kakor ve in zna« , »pripravi« otroka na stik. Starš ima s tem velik problem, za ravnanje s tem nima znanj,za to ni usposobljen , in tako otroka na osnovi svojih laičnih vedenj najpogosteje prisiljuje na stik, saj se zaveda groženj, da če stikov ne bo, bo posledično lahko ovaden kot storilec kaznivega dejanja, da bo razjezil institucije, kar mu bo poslabšalo položaj, saj mu institucije nemalokrat tudi grozijo, da mu bo lahko otrok tudi odvzet če stikov ne bo vzpostavljal itd. Pri tem starš nima nobene strokovne pomoči institucij, ki so odgovorne za zaščito otroka. S tem so ponovno kršene otrokove pravice iz člena 18. in 19. Konvencije o otrokovih pravicah, ki govorita o tem, da države nudijo pomoč pri izvrševanju odgovornosti staršev pri vzgoji otrok, ter da morajo države sprejeti takšne zaščitne ukrepe ,ki otroku in tistim,ki skrbijo zanj zagotavljajo potrebno podporo.

Otrok, ki je bil žrtev najtežjih oblik nasilja, še posebej pa spolnega napada, mora imeti pravico, da se mu o tem, kar sporoča verjame in da je to tudi osnova za prekinitev stikov , ki zagotovijo otroku prepotrebno varnost. Ne gre samo za varnost pred ponovnim zlorabljanjem, otrok potrebuje tudi psihično umiritev po zlorabi in s prekinitvijo stikov za določen čas zagotovilo, da se zloraba ne bo več dogajala .

Za zaščito otroka, bi bilo zato najmanj za umiritev po travmi in vzpostavitvi občutka varnosti ter kot podpora otrokovemu začetku okrevanju po travmatičnem dogajanju ter za krepitev pogojev za profesionalno raziskavo suma spolne zlorabe in forenzičnega intervjuja z otrokom, nujno, da država s svojimi ukrepi za zaščito otroka določi prekinitev stikov otroka z osumljencem za določen čas. To lahko z obstoječimi ukrepi stori že sedaj, če gre za oba zlorabljajoča starša, z npr. odvzemom otroka iz družine z začasno odredbo, z jasno strokovno utemeljitvijo, poslano družinskemu sodišču,da stiki otroka in zlorabljaočega starša otroku niso v korist pa bi se skoraj zagotovo dosegli prekinitev stikov tudi na sodišču.

Pogosto pa je skrb institucij usmerjena bolj v zahteve tudi zlorabljajočega starša po uveljavljanju stikov, z utemeljitvijo »pravice staršev do stika«, ter z utemeljitvami, posebej pri majhnih otrocih da se bo s prepovedjo stikov izgubil stik med zlorabljaočim staršem in otrokom itd. Zlorabljajoč starš pa si vzpostavlja svojo moč, tako z močnimi odvetniki, kot z vpletanjem institucij in z sporočili o veliki ljubezni do otroka, kar lahko premalo strokovno usposobljene strokovnjake ter zato nesamozavestno stroko, hitro postavi v položaj da podleže zlorabi moči.

Posebej še na nekaterih institucijah Centrov za socialno delo, kjer se z zlorabljajočim in nezlorablajočim staršem ukvarja isti socialni delavec, ki je tako v stiski strokovnjaka, ki ob problemu istočasno nudi pomoč obema strankama in skrbi za zaščito otroka.

4. STIKI POD NADZOROM

Stiki pod nadzorom se vzpostavijo na osnovi odločitve sodišča in na predlog starša, ki je pripravljen zaščititi otroka. Država torej v tem primeru igra zgolj vlogo » razsodnika« med npr. zlorabljajočim in nezlorabljajočim staršem, zaščita otroka z ukrepom stika pod nadzorom pa je odvisna tako od »priporočila« v tej smeri CSD, kot od moči odvetnikov staršev, ter na osnovi njihove sposobnosti poiskane »resnice« o morebitni ogroženosti otroka ob stikih z zlorabljajočim staršem brez nadzora. Koristi otroka v teh postopkih nimajo pravega mesta.

Tako pa seveda ne samo počasni sodni postopki, temveč tudi ne upoštevanje dejstva, da storilci izrabljajo stike in tudi stike pod nadzorom zato, da s psihičnimi manipulacijami in vplivi na otroka v popolnosti zmedejo, omogočajo sekundarno viktimizacijo otroka.

Če pa se sodišče odloči, da se bodo stiki domnevno zlorabljajočega starša izvajali pod nadzorom CSD, je izvajanje teh stikov v popolnosti prepuščeno socialnemu delavcu ali več delavcem, ki bodo ob določenem stiku ta nadzor izvajali. Pri tem smo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve že v letu 2011 tudi pisno opozarjali, da se mora glede na dogajanja, ki so kazala predvsem na zlorabo stikov pod nadzorom s strani osumljencev, ( v prostore, kjer se je izvajal stik so prinesli šotorček in se v njem igrali z otrokom, tako da s strani soc. delavca niso bili vidni, otroka so fotografirali, otroka so silili k telesnemu dotikanju,z jemanjem otroka v naročje, poljubljanje otroka, s seboj so prinašali sokove, ki so otroka pripravile do tega, da je moral na WC, kamor ga je spremljal osumljenec sam itd.), vzpostaviti osnovna pravila nadzora in s tem ravnanj strokovnih delavcev CSD ob izvajanju stikov pod nadzorom, ter zagotoviti usposobljenost strokovnjakov za izvajanje teh stikov.

Ministrstvo je sicer sprevidelo, da so naše zahteve utemeljene , toda dne 30.03.2011 je pod št. 01700-4/2006/351 poslalo vsem Centrom za socialno delo zgolj zelo kratka »Priporočila glede izvajanja stikov pod nadzorom», v katerih so bili izpostavljeni odprti problemi, obenem pa je na koncu Priporočil sledila obljuba Ministrstva, da »bodo začeli pripravljati predlog podzakonskega predpisa glede izvajanja stikov pod nadzorom , da bi sistemsko uredili ta vprašanja«. Toda do sedaj se stanje ni spremenilo.

CSD s svojimi poročili o stikih, najpogosteje nekritično ocenjujejo stik pod nadzorom kot zelo pozitiven in strmijo k temu, da bi se stiki pod nadzorom čim preje zaključili. Na njih se ne gleda kot na del zaščite otroka in njegovega okrevanja, gledano z različnih aspektov ,temveč se v povezavi s stikom pod nadzorom zaznava in beleži velikokrat zgolj »prijaznega« starša, ki vzpostavlja stik, preveč »zaščitniške« matere, ter problematičnega otroka, ki »ga mati ni pripravila na stik«.

Zato je pravica otrok , da se pripravijo Protokoli o potekov stikov pod nadzorom in usposobijo strokovnjaki, ki bodo te stike izvajali.

Prav tako je potrebno sprejeti oz. podpisati evropsko Konvencijo o stikih, katera jasno opredeljuje kaj stik predstavlja , s čemer bi se rešilo veliko vprašanj, kjer se govori o nevzpostavljanju stikov, čeravno gre lahko za drugačen način vzpostavljanja stikov zaradi nepremostljivih težav ( npr. mati je morala vsak teden z letalom-ker je bilo to edino možno- voziti otroka na stik k očetu v Slovenijo in stiki po tel., ter po e-mailu niso bili na sodišču sploh upoštevani kot stiki.) Prav tako bi se z spoštovanjem Konvencije in jasno opredelitvijo stikov tudi preprečilo zlorabo komunikacijskih medijev (telefon, e-mail, pošta, Facebook itd.), preko katerih npr. obsojeni storilci spolnih napadov na otroke ali storilci nasilja nad otroci, komunicirajo z otroci navkljub npr. prepovedi stikov in celo iz zavodov za prestajanje zaporne kazni.

5. DRUŽINSKA SODIŠČA IN IZVEDENIŠTVO

Družinska sodišča z načinom svojega delovanja niso uresničila pričakovanj. Pretežno sodnice , ki delajo na teh sodiščih niso specializirane, temveč se, če se za to odločijo, zgolj občasno udeležujejo krajših izobraževanj . Toda zagotovo bi morali sodniki tako specializiranih sodišč razpolagati s posebnimi in potrebnimi strokovnimi znanji, ki bi jim omogočala ustrezne odločitve. Tako pa se odločitve teh sodišč naslanjajo pretežno na izvedeniška mnenja, kar postopke še dodatno ne samo zavlačuje, temveč se pogosto izkaže, da to ni v korist otrok, čeravno se opravičuje ravno z koristmi otroka.

Tako so bili in so še, otroci velikokrat dobesedno trpinčeni z določanjem številnih izvedencev zaradi novih in novih izvedeniških mnenj, najpogosteje ko gre za sume spolne zlorabe otroka in pogosto v zvezi s tem tudi zaradi sprejemanja odločitev družinskih sodišč o stiku otroka z osumljencem dejanja. Najpogosteje se to dogaja ko otrok stike odklanja ali ko želi nezlorabljajoči starš otroku zagotoviti varnost s prekinitvijo stikov ali s stiki pod nadzorom. Tako imamo samo v okviru naše prakse več primerov ,kjer je bil otrok podvržen poseganju izvedenca za ponovno izdelavo izvedeniškega mnenja o isti zadevi 5x, tudi 6X / trenutno ponovno tečejo primeri 6 –šestih otrok, kjer bodo otroci podvrženi izvedencu že petič in šestič).

Mnenja smo, da bi se moralo , zaradi koristi otrok, izvedeništvo za otroka omejiti in postavljati izvedenca zgolj in največ dvakrat ter bi se moralo to določiti tudi z zakonom.

Sedanja izvedeništva do otrok niso prijazna. Strankam, tudi otroku izvedenec najpogosteje nameni izjemno malo časa, v povprečju največ 1 uro, v kateri otroka tudi prvič vidi. Dejstvo je tudi , da se razen pri nekaj izvedencih, delo z otrokom opravlja najpogosteje v institucijah psihiatrije. Opravi se morebitne teste, »se pogovori« z materjo, očetom, po možnosti se opravi še poskus »stika« otroka in starša, ki je morda osumljen zlorabe in si prizadeva za stike. V teh postopkih prihaja tudi do osnovnega kršenja otrokovih pravic,ko izvedenec opravlja pogovor z otrokom ali nekatere aktivnosti ( npr. stik otroka z drugim staršem) brez sodelovanja ali celo soglasja tistega starša, kateri je zakoniti zastopnik otroka. Seveda pa starš »mora« pristati na takšne predloge izvedenca , če si noče prislužiti najmanj nalepko nekooperativnosti.

Izvedeništvo prav tako nima potrebnega nadzora in niti ne dovolj jasnih meril oziroma standardov za izvajanje izvedeništva (npr. ni opredeljeno ali lahko z majhnimi otroci izvaja izvedeništvo oseba, ki se drugače v praksi ukvarja samo s polnoletnimi osebami, kako in na kakšen način se vrednoti spremljanje strokovnosti na področjih izvedeništva s katerim se izvedenec ukvarja , kako in ali mora izvedenec svoje teoretično znanje dopolnjevati tudi s praktičnim delom npr. z otroci poleg opravljanja izvedništva itd. Prav tako ni meril, po kakšnem principu so izvedenci imenovani s strani sodišč v posameznem primeru, temveč je to zgolj odločitev sodnikov , ali spoštovanje predloga odvetnikov. Toda nekateri sodniki pogosto preferirajo določene izvedence in jih tako tudi večkrat imenujejo.

6. POSTOPKI PREPOZNAVANJA IN ZAŠČITE OGROŽENIH OTROK

Pričakovani in sprejeti Zakon o preprečevanju nasilja v družini je bil že med pripravo deležen zelo kritičnih pripomb tudi NVO. Naše pripombe so se nanašale predvsem na dejstvo, da se je na področju zaščite otrok Zakon usmeril predvsem v zaščito otrok v družinah, ni pa bil in ni usmerjen tudi na področje zaščite vseh otrok, če se katerakoli zloraba, zanemarjanje otroka itd. zgodi izven družine ali in v različnih institucijah. Tudi podzakonski akti, torej Pravilnik o obravnavi nasilja v družini za vzgojno-izobraževalne zavode, Pravilnik o pravilih in postopkih pri obravnavanju nasilja v družini pri izvajanju zdravstvene dejavnosti, Pravilnik o sodelovanju policije z drugimi organi in organizacijami pri odkrivanju in preprečevanju nasilja v družini in Pravilnik o sodelovanju organov ter o delovanju Centrov za socialno delo, multidisciplinarnih timov in regijskih služb pri obravnavi nasilja v družini, govorijo predvsem o nasilju v družini.

Prav tako so opredeljene tudi definicije o tem, kaj je nasilje, in tako se v zakonu ogroženost otrok z nasiljem lahko identificira predvsem skozi problematiko nasilja nad odraslimi osebami in zelo nepopolno skozi problematiko različnih oblik nasilja nad otroki. Med drugim izostane npr. Munchausnov sindrom, medvrstniško nasilje, nasilje s strani institucij, zanemarjanje – kot so ga lahko deležni otroci, čustveno zlorabljanje, slabo je definiranje spolnega napada na otroka, zakon tudi ne govori o tem, kaj je ogroženost otroka ( pa naj bi se pri zaščiti ogroženega otroka Centri za socialno delo ravnali tudi po tem Zakonu) itd.

7. PROTOKOLI UDEJANJAJO SPOŠTOVANJE OTROKOVIH PRAVIC

Če hočemo imeti pred seboj gradiva oz. dokumente, ki bi bili resnično uporabni, s tem koristni in res usmerjeni v otroka , zavezujoči in usmerjajoči pri prepoznavanju zlorab otrok in zaščiti otrok in njihovih koristi, bi se moralo na osnovi Zakona o preprečevanju nasilja v družini pripraviti tudi Protokol (je skupina pravil , odgovorov ali postopkov,ki se uporabljajo v različnih okoliščinah), saj ima Pravilnik ( pravila, določila, ki podrobneje urejajo delovanje delovne enote, odnose v njej)tudi drugačen namen za zaščito otrok, o katerem govorimo tudi v nadaljevanju

Sedanji zgolj Pravilnik o sodelovanju organov ter o delovanju Centrov za socialno delo, multidisciplinarnih timov in regijskih služb pri obravnavi nasilja v družini , ne samo, da ne daje možnosti nadzora s strani uporabnikov, temveč tudi ne izpostavlja pravice otrok in njihovih staršev ali skrbnikov.

To predstavlja kršitev pravic otrok in staršev oz. uporabnikov, da imajo pravico do jasnih, opredeljenih postopkov in do vedenja na kakšen način morajo potekati postopki, ter kako so tudi časovno opredeljeni. To pogojuje tudi nejasnost, kdo je na multidisciplinarni tim lahko povabljen, kdo ne,in žal izkušnje kažejo, da se na timih o zaščiti otrok lahko odločajo tudi tisti, ki so otroke zlorabljali. Prav tako nikjer ni dorečeno, kdo ima v določeni situaciji, ko gre za ogroženost otroka ali sume kaznivega dejanja s strani enega od staršev, lahko vpogled v gradiva, ki se nanašajo na te ugotovitve tima.

Glede na to, da dolžnosti Centrov za socialno delo niso opredeljene z jasnimi protokoli, je položaj posameznih otrok, družin in drugih uporabnikov, odvisen od odločitev posameznih strokovnih delavcev Centrov za socialno delo, odločitve so nepredvidljive , in s tem, da odločitve pogojuje subjektiven odnos teh strokovnjako0v do posameznega primera, so v resnici kršene pravice otrok in družin do jasnih in pred vidljivih postopkih za zaščito otroka ter tudi jasnih pregledih oz. nadzoru tega dela.

Vsekakor je nujno potrebno sprejeti protokole, ki bodo jasno opredelili probleme ogroženosti otrok, definirali vse oblike ogroženosti in trpinčenja otrok, vključno s spolno zlorabo in jasno opredelili osnovo za odločitve o ogroženosti otroka, in s tem ukrepanje organov, katere država z zakonodajo pooblašča za poseg v družino oz. za zaščito otrok, ki to zaščito potrebujejo. Ker jasnosti postopkov ni, Zakon o preprečevanju nasilja v družini pa celo govori o tem, da CSD sam oceni, če je potrebno sodelovanje drugih organov, in takrat pač lahko, če se odloči, skliče multidisciplinarni tim, je postopek za zaščito otroka vedno vprašljiv in odvisen od pripravljenosti posameznega strokovnjaka na CSD ali bo ta postopek sprožil in na kakšen način ga bo sprožil. Tudi postopki tudi nimajo opredeljene oblike dela in nimajo časovnih okvirov.

Pri vsem tem pa seveda v popolnosti izostanejo tudi pritožni postopki, razen v izjemnih primerih, ko je »zaščita otroka« vodena po ZUP-u.

Združenje proti spolnemu zlorabljanju je že velikokrat, tudi na ustreznih institucijah izpostavilo nujnost opredelitve oz. priprave protokolov, ki se seveda razlikujejo ( tako, da jasno opredeljujejo postopke CSD) od splošnih načel Zakona o preprečevanju nasilja v družini in tudi od splošnih načel Pravilnika o sodelovanju organov ter o delovanju CSD ,multidisciplinarnih timov in regijskih služb pri obravnavi nasilja v družini in predstavljajo pravzaprav postopkovnik, protokol, ki bi vseboval celoto opredelitve zlorabljenih otrok ( z definicijami zlorab , najpogostejšimi posledicami itd.) in zavezujočih postopkov za njihove zaščite s strani CSD in drugih sodelujočih , ter bi kot takšen, bil lahko tudi osnova, ki bi omogočala pritožbene postopke v kolikor bi prišlo do kršitev teh protokolov.

Združenje se ne more strinjati z odgovori MDDSZ in Skupnosti CSD, da imamo to v naši državi urejeno, obenem pa nas napotujejo, da si v zvezi s tem ogledamo oz. se seznanimo z »katalogom javnih pooblastil«,ki zavezujejo Centre za socialno delo, ter z biltenom »Kaljenje«, katerega je izdala Skupnost centrov za socialno delo Slovenije leta 2010 in predstavlja nekakšen praktikum za delo z žrtvami nasilja.

8. PRAVICA OTROK DO STROKOVNE OBRAVNAVE IN PODPORE

Niti na osnovi obstoječe zakonodaje, niso ustanovljeni multidisciplinarni timi, temveč gre še vedno za sicer timsko delo kot metodo dela. Timi se sicer tudi skličejo, toda v timu, razen socialnih delavcev CSD, ne sodelujejo kontinuirano strokovnjaki, kateri lahko kompetentno sprejemajo odločitve o ogroženosti otroka ali ne, temveč osebje ( vzgojitelji iz vrtca, pedagoginja, pediater otroka itd.), ki lahko sicer mnogo prispevajo k pojasnjevanju otrokovih potreb s ciljem njegove zaščite, toda za opredelitev ogroženosti mora obstojati stalni tim strokovnjakov, v katerega so navedeni vključeni.

Država tudi ne spoštuje otrokovih pravic iz 39. Člena Konvencije o otrokovih pravicah, v katerem se od pogodbenic pričakuje, da bodo » s sprejetjem vseh ustreznih ukrepov, pospešile telesno in duševno okrevanje otroka, ki je bil žrtev kakršne koli oblike zanemarjanja, izkoriščanja ali zlorabe, mučenja, ali kakršnekoli druge oblike okrutnega,nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, ali kaznovanja ali oboroženih spopadov in njegovo ponovno vklučitev v družbo.«.

Ko gre za zlorabe otroka različnih oblik, država nima posebnih programov, kot so psihološka podpora, svetovanja, niti ni podpore in pomoči nezlorabljajočim staršem, ki so se v trenutku razkritja npr. spolne zlorabe tudi sami soočili s travmo oz. bili travmatizirani. Odgovornost prevzemajo predvsem NVO, če se v zvezi s tem uporabniki obrnejo na njih. Menimo, da so zato kršene pravice otrok.

Država naj bi okviru svojih institucij, ki prihajajo v stik z otroci, ko gre za razkrivanje zlorab ali opredelitve ogroženost otroka (CSD, policija, tožilstvo, sodišče, družinsko sodišče) še posebej poskrbi za zagotovitev večje strokovnosti in spoštovanje otrokovih pravic, obenem s prijavo »določenih pripomočkov«, pa naj spodbuja institucije, da to strokovnost tudi uokvirijo tako zaradi meril strokovnosti (npr. smernice in pravila za izvajanje intervjuja z zlorabljenim otrokom, smernice in pravila za snemanje pogovora z otrokom, zavarovanje in hranjenje posnetkov pogovora, pravila za vodenje intervjuja z otroci s posebnimi potrebami).

9. SLEDLJIVOST OGROŽENIH OTROK

Prav tako na nivoju države evidenc, ki bi zagotavljale sledljivost ne samo ogroženih otrok, temveč predvsem dela z njimi. To bi bil tudi pripomoček sledljivosti otroka po Slovenijui, saj se zaznava, kako se družine za preprečitev prepoznavanja ogrožanja ali zlorabljanja otrok, selijo iz kraja v kraj ali iz okvira enega CSD na drugega in šele, če se problem ponovno izpostavi na drugem CSD, je morda družina deležna pozornosti.S tem bi se lahko nadziralo zaščito otroka in potrebo po njegovi zaščiti. Sledljivost bi vsebovala tudi odločitev, da otrok ni več ogrožen in da je tako izvzet iz seznama sledljivosti.Tudi to so otrokove pravice.

Potrebno je torej uzakoniti sledljivost ogroženih otrok, kar bi bila kontinuiteta zaščite otroka in seveda preklic ukrepov za zaščito, ko ta ni več potrebna.

10. ZAGOVORNIŠTVO OTROK

Projekt zagovorništva pri Uradu za varstvo človekovih pravic, izhaja iz pravice, da edini, ki lahko izvaja zagovorništvo otrok in kot takšnega se ga želi tudi uzakoniti. Zagovorništvo otrok naj se, ,po našem prepričanju, izvaja s strani države zgolj v primerih, ko se staršem otroka lahko očita, da je njihov interes zavestno v navzkrižju z interesom otroka .Država naj uzakoni takšno zagovorništvo ( v teh primerih je to že tudi odvetništvo ) in naj ga zagotovi otrokom brezplačno.

Toda ko gre za prepoznavanje koristi otroka, kar je zelo širok pojem in med drugim npr. zajema tudi razreševanje problemov v situacijah ko gre npr. za konfliktna razmerja med staršema, pri čemer se starša opozori na njihovo odgovornost do otroka in se jim v zvezi s tem omogoča svetovanja, ne samo za prepoznavanje koristi otroka temveč tudi za zadovoljitev otrokovih koristi itd., naj na tem v okviru postopkov zaščite otroka intenzivno delujejo CSD in s tem pokažejo svoja prizadevanja in aktivno vlogo v zaščiti otroka in zadovoljitvi otrokovih koristi. Tudi tu ima otrok pravico do zagovornika, kateri lahko prihaja tudi iz vrst NVO, ne glede na to, ali je »vpisan v seznam« ( kot se sedaj določa ) oz. je v projektu Glas otroka zagovornik, pri Uradu varuha človekovih pravic.

Zagovornikom v projektu » Zagovornik- glas otroka«, je dana s tem, ko so postavljeni s »strani Urada varuha človekovih pravic«, moč, ki predstavlja moč države in kateri imajo s tem moč tudi v različnih postopkih ne glede na moč argumentov, ki lahko edini predstavljajo korist otroka. Glede na svoj položaj tako lahko » preglasijo« tudi otrokove pravice. V tem vidimo nesprejemljivost in diktat na področju »zagovorništva« otrok, saj praksa kaže, da brez postavitve zagovornika s strani Urada varuha, oz. njegovega projekta »Zagovorništvo-glas otroka«, se zagovorništvo otrok v institucijah Centrov za socialno delo ne sprejema, na drugih področjih pa zagovorništvo tako ali tako ni zaživelo.

Otroci namreč potrebujejo zagovornika na različnih področjih njihovega življenja( različne oblike nasilja nad otroci,katere še nimajo elementov kaznivih dejanj, neustrezno odzivanje na potrebe otrok v šolah in drugih institucijah, podpora otroku pri uveljavljanju njihovih pravic v katerih koli postopkih v okviru institucij itd.) , saj otroštvo ni lahko in prepričani smo, da mora biti razlika v definiranju takšnega zagovorništva in definiranju zagovorništva , kjer gre že za prepoznavanje navzkrižja interesov oz. zlorabo interesov otroka s strani staršev ! Zagovorništvo otrok mora biti torej dostopno tudi nevladnemu sektorju , merilo pa mora biti v osnovi to, da je lahko zagovornik tisti, ki hoče za otroka najboljše, ki verjame ne samo v to, da je treba ravnati v največjo korist otroka, ter da ni nikoli preveč ravnanj ali ukrepov v korist otrok.

Projekt »Zagovornik -Glas otroka« , kateri se kot pilotski projekt izvaja v okviru Urada varuha človekovih pravic, se v praksi po izkušnjah naše NVO aktivira najpogosteje v primerih, ko otrok odklanja stike s staršem osumljenim različnih oblik zlorabe. Sodni postopki pa so ne glede na nujnost prioritete teh primerov,dolgotrajni. Pristojne institucije Centrov za socialno delo kažejo interes, da bi se iz teh »konfliktnih situacij« med staršema, če gre za zlorabo v družini,umaknili. Takrat izdajo CSD Odločbo o Skrbništvu za poseben primer , s katero določijo zagovornika , ne glede na to, da je eden od staršev osumljen zlorabljanja, ne glede na to ali otrok sprejema stike ali ne in ne glede na to, da npr. staršu, pri katerem je otrok, predhodno ni možno očitati ali dokazovati , da gre za navzkrižje njegovih interesov in interesov z interesi otroka. Tako hitro lahko postane zagovorništva podaljšana roka Centrov za socialno delo in so ravnanja zagovornikov kompatibilna s pričakovanji Centra za socialno delo.

Starš otroka, kateremu je otrok npr. predhodno dodeljen ali pa je še v postopku dodelitve , nima možnosti odkloniti takšnega zagovorništva( pritožba je možna, toda ne zadrži izvršitve odločbe)ali se na odločitev za izdajo odločbe o Skrbništvu za poseben primer pritožiti , ker bi bil »ocenjen« kot starš, ki ne deluje v korist svojega otroka in ne sodeluje z institucijo. Pri tem se ne sme zanemariti naših izkušenj, da se osumljenci zlorabe otrok, vedno strinjajo in tudi najpogosteje predlagajo uvedbo zagovornika za otroka.

Primer : Pred leti, ko je začel pilotski projekt »Glas otroka«, smo se kot NVO soočili s primerom 14 letne deklice, katera je bila prisilno hospitalizirana na psihiatrični kliniki zato, ker je napisala na CSD, da »se bo kar ubila« če bo morala vzpostavljati stike z očetom. Na Združenju je deklica že dolgo pred tem dogajanjem podala prijavo suma spolne zlorabe s strani očeta. O tem pa , da si stikov ne želi in da jih tudi ne zmore ,je predhodno poročala tudi na CSD . S prisilno hospitalizacijo, se je hotelo doseči mimo mnenja ,želje in volje otroka vzpostavljanje stikov otroka z očetom, kar se je udejanjilo tudi z prisilnim stikom v sami psihiatrični instituciji. Ko smo kot NVO, ko je bila deklica prisilno hospitalizirana, zaprosili Urad varuha človekovih pravic, da bi za deklico izvajali zagovorništvo, kar je želela so nas odklonili z pojasnilom, da bi bili pristranski, ker je bila deklica že predhodno naša uporabnica. Urad varuha človekovih pravic je tako iz projekta postavil zagovornika na osnovi svoje izbire, ne glede na želje deklice in zagovornik ni smel komunicirati z našo NVO. Njegovo ravnanje ni sledilo upravičenim željam in potrebam deklice, temveč je delovalo bolj kot »sledenje« zahtevam institucije Urada varuha, s strani katerega je bil zagovornik postavljen. Dopuščal pa je npr. tudi prisilne stike otroka z očetom, katerih se je deklica ne samo bala, temveč se jim je tudi upirala. Varuhinja človekovih pravic je namreč vztrajala na stališču, da otrok mora imeti stike z očetom, ne oziraje se na mnenje deklice, ki naj bi bilo po njenem indoktrinirano s strani njene matere. Deklica je bila cca. 5 mesecev prisilno hospitalizirana, zaključna diagnoza pa je bila »skolioza«. Sedaj ima dekle 18 let in seveda lahko in zmore postopke, v katerih toži državo in njene institucije zaradi delovanja, ki ne samo, da ni bilo v korist otroka temveč so bile v njem s strani različnih institucij v popolnosti kršene njene osnovne človekove in otrokove pravice.

Primer: Družina s tremi otroci , kateri so bili ob razvezi dodeljeni materi. Otroci niso želeli več vzpostavljati stika z očetom tudi zaradi nekaterih oblik nasilja, katere so ob stikih trpeli, vendar so bile v vseh primerih kazenske ovadbe o trpinčenju otrok in tudi sumih spolne zlorabe, zavržene. Družinsko sodišče in CSD , ni hotel slišati glas otrok in njihovih razlogov za odklanjanja stikov. Eden od otrok je dobil sladkorno bolezen, za katero razlog so videli zdravniki v stresnih epizodah, katere je otrok doživljal ob stiku z očetom. Tudi CSD ni prisluhnil takrat že več kot 8 let starim otrokom je pa CSD izdal odločbo št. 1203-10/2010 , dne 09.11.2010 na osnovi čl. 186 in čl. 213 Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih o dodelitvi Skrbnika za poseben primer, kakor se trenutno in s temi nameni uporabljajo členi Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih za določitev zagovornika iz projekta Urada varuha čl. Pravic, »Zagovornik-glas otroka«.. Zagovornici se je obenem dal tudi status »zaupne osebe otrok«, čeravno jo otroci sploh niso poznali in so že prej imeli svojo zaupno osebo. Otroci so bili odklonilni do sestajanja z zagovornico in težave z vzpostavljanjem odnosa je zagovornica reševala tako, da je otroke vezala z raznimi obljubami. Otrok,ki je sladkorni bolnik pa je na enem od teh pogovorov z zagovornico padel v »hipo«( mati otroka je bila v bližini in zgolj 2,3 min. bi bile potrebne, da pride), v kar je zagovornica podvomila in mu zato kar sama izmerila sladkor v krvi na način vboda v prst. Ravnanje zagovornice smo tudi glede na reakcije otroka , videli kot zlorabo otroka in njegovih pravic, ter zoper zagovornico podali tudi kazensko ovadbo, ki je bila zavržena, kasneje pa je le bila tej zagovornici na tih način »odvzeta« »naloga skrbnice za poseben primer«, toda njeno ravnanje ni bilo opredeljeno kot zlorabljajoče in v zvezi s tem ni nosila nobene odgovornosti. Mati otrok in otroci še sedaj trpijo potekajoče sodne postopke, za zavarovanje »pravice očeta do stikov« in v tem času so bili otroci pregledani pri 6 ( šestih ) izvedencih. Še posebej izpostavljamo vprašanje, kako tolikšno število izvedencev vpliva na otroke. Pri nobenem od izvedencev se ne sliši glas otrok, pri zadnji izvedenki v izpostavljenem primeru in sicer je izvedeništvo potekalo v aprilu 2013, pa izvedenka otrokom tudi ni dovolila, da je ob njih v času pogovora, ki ga je imela z njimi, prisotna njihova »zaupna oseba« po njihovem izboru.

Tudi Urad varuha človekovih pravic je s svojim neustreznim odzivanjem oz. poseganjem celo s svojimi ravnanji kršil pravice otrok, se bolj zavzemal za »razumevanje« in podpiranje ravnanj institucij, kot za pravice otrok. Na sistemskem nivoju delovanja , ko gre za prepoznavanje ogroženega otroka in njegovo zaščito, ter delovanja CSD, pa Urad varuha ne vidi kršitev otrokovih pravic.

Pripravile : Katja Bašič, Erica Kovač , Maja Tupy, Združenje proti spolnemu zlorabljanju

LEAVE A REPLY

Sofinancerji

Delovni čas

Ponedeljek: 9:00 – 17:00
Torek: 9:00 – 17:00
Sreda: 9:00 – 19:00
Četrtek: 9:00 – 17:00
Petek: 9:00 – 15:00

Sobota, nedelja in prazniki zaprto.

Kontakt

KONTAKT
Masarykova ulica 23, 1000 Ljubljana

080 28 80 - brezplačni telefon
Tel: 00386 (0)1 43 13 341
Faks: 00386( 0)1 43 13 341

E-pošta: spolna.zloraba@siol.net
Splet: www.spolna-zloraba.si