You are here:  / Aktualno / Uncategorized / Krajša verzija poročila

Krajša verzija poročila

OTROKOVE PRAVICE IN ZAŠČITA OTROKA KOT ŽRTVE

Združenje proti spolnemu zlorabljanju, Katja Bašič, Erica Kovač , Maja Tupy

MNENJE OTROKA

Mnenje otroka in s tem njegova pravica, če je sposoben izoblikovati lastno mnenje , da to mnenje izrazi in da je to mnenje slišano  v vseh zadevah v zvezi z njim (12. Člen Konvencije o otrokovih pravicah) je najpogosteje omejena, saj se otrokovemu mnenju prisluhne res  izjemoma, prav tako pa se ga o njegovem mnenju izjemoma tudi vpraša.

STIKI OTROK  LOČENIH STARŠEV

Problemi stikov otroka z enim od staršev se najpogosteje  pojavljajo  po razvezah v primerih , ko se starša ločujeta zaradi problemov različnih oblik nasilja v družini , katero pa ni bilo nikoli prijavljeno in je ločitev s strain matere tudi del procesa zaščite otroka. “Borba” za otroke je tako lahko s strani partnerja, ki je bil nasilen v partnerskem odnosu ali morda tudi v odnosu do otrok, pogosto nadaljevanje nasilja na drugačen način, med drugim tudi v okviru zahtev, k gre za stike z otrokom. S pričakovanji strokovnih služb in prepuščanjem odgovornosti zgolj staršem , da bodo v takšnih konfliktnih situacijah, udejanjali otrokove koristi je kršena pravica otrok , izhajajoča iz 18/2 člena konvencije o otrokovih pravicah,ki otrokom zagotavlja, dab o država nudila staršem “ustrezno pomoč pri izvrševanju njihovih odgovornosti pri otrokovi vzgoji”

STIKI  OTROKA Z DOMNEVNO  ZLORABLJAJOČIM STARŠEM

Otrok, ki je bil žrtev najtežjih oblik nasilja, še posebej tudi spolne zlorabe , mora imeti pravico, da se mu o tem, kar sporoča verjame in da je to tudi osnova za prekinitev stikov , ki zagotovijo otroku prepotrebno varnost. Ne gre samo za varnost pred ponovnim zlorabljanjem, otrok potrebuje tudi psihično umiritev po zlorabi in s prekinitvijo stikov za določen čas  zagotovilo, da se mu verjame in da se zloraba ne bo več dogajala .

Zato je pri odklanjanju stika otroka, po  razkritju spolne zlorabe , z domnevno zlorabljajočim staršem, najpogosteje v primerih, dokler zaščita otroka ni drugače urejena  ali s prepovedjo stikov ali s  stiki pod nadzorom, izjemno pomembno upoštevati otrokova verbalna ter vedenjska sporočila  – preko intenzivnega odklanjanje stika, ko se  npr.  noče obleči in obuti, ko se mu že predhodno poviša  telesne temperatura, ko krčevito  joka, prihaja do  fizičnega  upiranja, jeze, brcanja, po stiku pa sledi močenje postelje,  nočne more ali pa otrok zboli ipd. Še posebej v primerih sumov spolne zlorabe nad otrokom , se prepogosto ne spoštuje otrokovega mnenja, njegovih občutij oz. zavedanja, da je lahko prekinitev stikov  za otroka takrat izjemnega pomena pri vzpostavljanju občutka varnosti  in zavedanja, da  on ni kriv za zlorabo ter da je pravilno, da je o tem spregovoril in da se bo naredilo vse, da se to ne bi več ponovilo.

Za zaščito otroka ter krepitev  pogojev za profesionalno raziskavo suma spolne zlorabe ter drugih oblik zlorab otrok bi bilo nujno, da država s svojimi ukrepi določi prekinitev stikov otroka z osumljencem za določen čas.

VZPOSTAVLJANJE STIKOV

Sodni postopki trajajo predolgo in za odločitev o stikih se seveda ne more čakati na presojo sodišča glede krivde, zato se v primerih nerešenih stikov otroka in domnevno zlorabljajočega starša, od nezlorabljajočega starša zahteva preveč, ko mora otroka pripravit na stik. Starš je v stiski, saj prepogosto nima strokovnih znanj  in tako otroka na osnovi svojih laičnih izkušenj najpogosteje  prisiljuje otroka na stik, saj se zaveda, da je lahko v nasprotnem priemtu tudi ovaden kot zaviralec uradnega postopka, kar ga lahko privede v navzkrižje z institucijami. Pri tem starš nima nobene strokovne pomoči institucij, ki so odgovorne za zaščito otroka. Menimo, da gre za resno  kršitev 18. in 19. člena Konvencije o otrokovih pravicah, ki narekujeta, da države nudijo pomoč pri izvrševanju odgovornosti staršev  pri vzgoji  otrok,  ter da morajo države sprejeti takšne zaščitne ukrepe, ki otroku in tistim,ki skrbijo zanj zagotavljajo potrebno podporo.

STIKI POD NADZOROM

Stiki pod nadzorom se vzpostavijo na osnovi odločitve sodišča, osnova sodišča pa je predlog starša, ki je pripravljen zaščititi otroka.  Odločitev o stiku pod nadzorom včasih poteka tudi več kot  6 mesecev. V tem času je otrok že lahko podvržen večjemu številu izvedencev.

Če pa se sodišče odloči, da se bodo stiki domnevno zlorabljajočega starša izvajali pod nadzorom CSD, je izvajanje teh stikov v popolnosti prepuščeno socialnemu delavcu ali več delavcem, ki bodo ob določenem stiku ta nadzor izvajali.  Izkušnje kažejo , da lahko   storilci izrabljajo stike pod nadzorom  tako, da s psihičnimi manipulacijami  otroka  zmedejo, ali hočejo celo z manipulativnimi vplivi nanj  prikriti storjeno  dejanje.

Zato smo  Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve že v letu 2011 opozarjali, da se mora glede na dogajanja, ki so kazala predvsem na zlorabo stikov pod nadzorom s strani osumljencev , vzpostaviti osnovna pravila nadzora in s tem ravnanj strokovnih delavcev  CSD ob izvajanju stikov pod nadzorom, ter zagotoviti usposobljenost  strokovnjakov za izvajanje teh stikov.

Ministrstvo je potrdilo utemeljenost naših zahtev , toda Centrom za socialno delo je  izdalo zgolj kratka »Priporočila glede izvajanja stikov pod nadzorom», v katerih so bili izpostavljeni odprti problemi, obenem pa je na koncu Priporočil sledila obljuba , da »bodo začeli pripravljati predlog podzakonskega predpisa glede izvajanja stikov pod nadzorom , da bi sistemsko uredili ta vprašanja«. Vendar se stanje do danes še ni spremenilo. Menimo, da je pravica otrok, da se pripravijo predpisi o izvajanju stikov pod nadzorom in usposobijo strokovnjaki, ki bodo te stike izvajali.

PODPIS KONVENCIJE O STIKIH

Prav tako je potrebno sprejeti oz. podpisati evropsko Konvencijo o stikih, katera jasno opredeljuje kaj stik predstavlja , s čemer bi se rešilo veliko vprašanj, kjer se govori o nevzpostavljanju stikov, čeravno gre lahko za drugačen način vzpostavljanja stikov zaradi nepremostljivih težav . Prav tako bi se z spoštovanjem Konvencije  in jasno opredelitvijo stikov lažje preprečilo zlorabo komunikacijskih medijev (telefon, e-mail, pošta, Facebook itd.), preko katerih  obsojeni storilci spolnih napadov na otroke  ali storilci nasilja nad otroci, komunicirajo z otroci navkljub npr. prepovedi stikov in to celo iz zavodov za prestajanje zaporne kazni.

SODIŠČA  – Oddelek za družinsko sodstvo IN  IZVEDENIŠTVO

Oddelki za družinsko sodstvo oz. sodniki  teh specializiranih sodišč  bi morali razpolagati s posebnimi dodatnimi strokovnimi znanji s področja zaščite otrokovih pravic, ki bi jim mogočala ustrezne odločitve v korist otrok. Zato bi  morali imeti ustrezno specializacijo. V praksi se zato odločitve sodišča naslanjajo pretežno na izvedeniška mnenja, kar postopke ne samo dodatno zavlačuje, temveč se prevečkrat izkaže tudi, da postopki niso v korist otrok. V primerih suma spolne zlorabe otroka in sprejemanja odločitev sodišč o stiku otroka z osumljencem dejanja, se prepogosto dogaja, da so otroci velikokrat trpinčeni zaradi določanja številnih izvedencev in pridobivanja  različnih  izvedeniških mnenj. Najpogosteje je to praksa,  ko otrok stike odklanja ali ko želi nezlorabljajoči starš otroku zagotoviti varnost s prekinitvijo stikov oz. s stiki pod nadzorom. Tako imamo samo v okviru  naše prakse  več primerov, kjer je bil otrok podvržen poseganju izvedencev za izdelavo izvedeniškega mnenja o isti zadevi več kot pet krat. Trenutno ponovno tečejo  primeri  šestih  otrok, kjer bodo le-ti podvrženi  izvedencem že petič in šestič.

Izvedenec otrokom najpogosteje  nameni izjemno malo časa, v povprečju  največ 1 uro, v kateri otroka tudi prvič vidi. Zaskrbljujoče je tudi , da se razen pri nekaj izvedencih, delo  z otrokom opravlja najpogosteje  v institucijah psihiatrije. Opravi se morebitne teste, pogovori z materjo, očetom, po možnosti opravi še poskus stika otroka in starša, ki je lahko osumljen zlorabe in si prizadeva za stike. V teh postopkih prihaja tudi do  osnovnega kršenja otrokovih pravic, ko  izvedenec  opravlja pogovor z otrokom ali nekatere aktivnosti ( npr. stik otroka  z drugim staršem) brez sodelovanja ali  celo soglasja  tistega starša, kateri je zakoniti zastopnik otroka.

Sedanja praksa izvedeništva do otrok ni prijazna. Potrebno bi bilo opredeliti jasne standarde izvajanja izvedenštva, ki bi omogočili otrokom prijazne postopke.  Z zakonom bi bilo potrebno izvedeništvo za otroka omejiti po številu in postavljati izvedenca zgolj in največ dvakrat. Standardi bi  med drugim določali tudi, kako in na kakšen način se vrednoti spremljanje strokovnosti  izvedenca, ali lahko z majhnimi otroci izvaja izvedeništvo oseba, ki se v praksi ukvarja samo s polnoletnimi osebami, določila kako  mora izvedenec  svoje teoretično znanje dopolnjevati tudi s  praktičnim  delom z otroki ter tudi jasno opredelitev   postopka imenovanja izvedenca s strani sodišč, saj le ta zdaj slonijo na odločitvi sodnikov oz.  spoštovanju predloga  odvetnikov. Nekateri sodniki tako lahko  preferirajo določene izvedence in jih tako tudi večkrat imenujejo.

POSTOPKI  PREPOZNAVANJA IN ZAŠČITE OGROŽENIH OTROK

Zakon o preprečevanju nasilja v družini je bil že med pripravo deležen kritičnih pripomb NVO, zaradi dejstva, da se je Zakon usmeril predvsem v zaščito otrok v družinah, ni pa  bil usmerjen na področje zaščite vseh otrok, kot na primer v primeru, da se zloraba in zanemarjanje otroka  dogaja v institucijah . Tudi ostali podzakonski akti , ki urejajo to področje govorijo predvsem o nasilju v družini.

Potrebno bi bilo dopolniti definicije o tem, kaj je nasilje, saj  se v zakonu ogroženost otrok identificira predvsem skozi problematiko nasilja nad odraslimi in zelo nepopolno skozi problematiko različnih oblik nasilja nad otroki, med drugim izostane tudi Munchausnov sindrom,  medvrstniško nasilje, nasilje s strani institucij,  zanemarjanje – kot so ga lahko deležni otroci, čustveno zlorabljanje, slabo pa  je  definiran tudi spolni napada na otroka.

PROTOKOLI  UDEJANJAJO  SPOŠTOVANJE OTROKOVIH PRAVIC

Če hočemo imeti pred seboj gradiva oz. dokumente, ki bi bili uporabni in usmerjeni v  otroka , poleg tega pa zavezujoči in usmerjajoči pri prepoznavanju ogroženosti  ali zlorab otrok ter njihovi zaščiti, bi se  moralo na podlagi  Zakona o preprečevanju nasilja v družini pripraviti tudi Protokol.

Sedanji Pravilnik  ne samo, da ne daje možnosti nadzora s strani uporabnikov, temveč tudi ne  izpostavlja pravice otrok in njihovih staršev ali skrbnikov. To predstavlja  kršitev pravic otrok in staršev oz. uporabnikov,  da imajo pravico do jasnih, opredeljenih postopkov in do vedenja na kakšen način morajo potekati postopki in v kakšnem  časovnem okviru. Dodatna  nejasnost je tudi, kdo je na multidisciplinarni tim lahko povabljen. Prav tako nikjer ni opredeljeno,  kdo ima v določeni situaciji, ko gre za ogroženost otroka ali sume kaznivega dejanja s strani enega od staršev, lahko vpogled v gradiva, ki se nanašajo na te ugotovitve tima.

Ker jasnosti postopkov ni, Zakon o preprečevanju nasilja v družini pa celo govori o tem, da CSD sam oceni, če je potrebno sodelovanje drugih organov in potreba po sklicu multidisciplinarnih timov,  je zato postopek za zaščito otroka odvisen od presoje posameznega strokovnjaka na CSD ali bo ta postopek sprožil in na kakšen način. Postopki pa nadalje tudi nimajo opredeljene oblike dela in časovnih okvirov.  Zato bi bilo potrebno na osnovi  Zakona o preprečevanju nasilja v družini pripraviti Protokol, ki bo jasno opredelil osnovo za določitev ogroženosti otroka, definiral vse oblike ogroženosti in trpinčenja otrok ter najpogostejše posledice, na podlagi tega pa opredelil ukrepanje organov in zavezujoče  postopke za zaščito s strani CSD in drugih  sodelujočih  ter bi kot takšen  lahko tudi bil osnova za pritožbene postopke v primeru kršitev teh protokolov. Naša NVO se zato ne more strinjati s stališčem, da imamo to v naši državi primerno urejeno, saj primeri iz prakse kažejo na očitne kršitve otrokovih pravic, zaradi odsotnosti konkretnih protokolov.

PRAVICA OTROK DO STROKOVNE OBRAVNAVE  IN PODPORE

Država ne spoštuje otrokovih pravic iz 39. Člena Konvencije o otrokovih pravicah, v katerem se od pogodbenic pričakuje, da bodo » s sprejetjem vseh ustreznih ukrepov, pospešile telesno in duševno okrevanje otroka, ki je bil žrtev kakršne koli oblike zanemarjanja, izkoriščanja ali zlorabe, mučenja, ali kakršnekoli druge oblike okrutnega,nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, ali kaznovanja ali oboroženih spopadov in njegovo ponovno vklučitev v družbo.«.

Ko gre za zlorabe otroka različnih oblik, država nima posebnih programov, kot so psihološka podpora, svetovanja, niti ni podpore in pomoči nezlorabljajočim staršem, ki so se v trenutku razkritja npr. spolne zlorabe tudi sami soočili s travmo oz. bili travmatizirani. Odgovornost prevzemajo predvsem NVO, če se v zvezi s tem uporabniki obrnejo na njih.  Država bi zato morala v okviru svojih institucij , ki prihajajo v stik z otroci, ko gre za razkrivanje zlorab ali opredelitve ogroženost otroka, morala še posebej zagotoviti večjo strokovnost in spoštovanje otrokovih pravic, in sicer s pomočjo protokolov, smernic, meril strokovnosti, pravil za izvajanje intervjujev z ranljivimi otroki, pravila za snemanje pogovora z otrokom, varovanje in hranjenje posnetkov ipd.

SLEDLJIVOST OGROŽENIH OTROK

Na nivoju države ni evidence, ki bi zagotavljale sledljivost, ne samo ogroženih otrok, temveč predvsem dela z njimi. To bi bilo pomembno predsvem zaradi dejstva, da zaznavamo, kako se družine, z namero prikriti ogrožanje in zlorabo otrok, selijo iz kraja v kraj oz. iz okvira enega CSD na drugega, kjer je družina, šele v primeru ponovne zaznave problema, deležna nadzora. Sljedljivost bi omogočala nadziranje zaščite otroka, potrebo po vzpistavitvi zaščite in predsvem tudi odločitev, da otrok ni več ogrožen in da je zato lahko izključen iz seznama sledljivosti.Tudi to so otrokove pravice.

Potrebno je uzakoniti sledljivost ogroženih otrok, kar bi omogočalo kontinuiteto zaščite otroka in seveda preklic ukrepov za zaščito, ko ta ni več potrebna.

10. ZAGOVORNIŠTVO OTROK

Otroci potrebujejo zagovornika na različnih področjih njihovega življenja (različne oblike nasilja nad otroci, ki še nimajo elementov kaznivih dejanj, neustrezno odzivanje na potrebe otrok v šolah in drugih  institucijah, podpora otroku pri uveljavljanju njihovih pravic v postopkih v okviru institucij itd.).

Sedanja monopolnost zagovorništva otrok s strani Urada varuha človekovih pravic  je nesprejemljiva.Izdaja odločb o Skrbništvu za poseben primer , s strani Centrov za socialno delo za otroka, s katerimi centri v praksi “preložijo”  svojo odgovornost na institut zagovorništva, čeravno  se nobenemu od staršev ne dokazuje, da gre za navzkrižje njihovih interesov in interesov otroka, pri tem pa se od otroka še zahteva, da mu določen zagovornik predstavlja tudi zaupno osebo , kaže na nerazumevanje instituta zagovorništva.

Zagovorništvo otrok mora biti dostopno tudi nevladnemu sektorju , merilo pa mora biti v osnovi to, da je lahko zagovornik tisti, ki hoče za otroka najboljše, ki verjame ne samo  v to, da je treba ravnati v največjo korist otroka, ampak tudi, da v korist otrok nikoli ne moremo naredimo preveč.

Zato predlagamo oziroma  upravičeno pričakujemo:

– Da se spoštuje 12. Člen Konvencije o otrokovih pravicah in da  država jamči otroku,ki je sposoben izoblikovati lastna mnenja, pravico in mu to pravico omogoči, da je njegovo mnenje slišano, še posebej  v katerem koli sodnem ali upravnem postopku v zvezi z njim.

Otrokove pravice so kršene zato, ker se otrokovemu mnenju prisluhne  izjemoma, prav tako pa se ga o njegovem mnenju izjemoma tudi vpraša.

– Strokovno prepoznavanje ozadja konfliktnih situacij ob razvezah, tudi z upoštevanjem otrokovega mnenja, ko so za to dani pogoji, mora biti dolžnost strokovnih služb za zaščito otroka , saj so dolžne poseči za zavarovanje otrokovih koristi. S tem ciljem mora biti spoštovana pravica otroka , izhajajoča iz 18/2 člena Konvencije, da bo država nudila staršem ustrezno pomoč pri izvrševanju njihovih odgovornosti pri otrokovi vzgoji. To je pravica otrok tudi ,ko gre za pripravo otrok na stike .

– Za zaščito otroka, bi bilo potrebno, da najmanj za umiritev in vzpostavitev  občutka  varnosti otroka , ter kot podpora okrevanju otroka po travmatičnem dogajanju , ter tudi kot pomagalo  za krepitev pogojev za profesionalno raziskavo suma zlorabe, nujno, da država s svojimi ukrepi določi prekinitev stikov otroka z osumljencem za določen čas. To je v največjo korist otroka.

– Tudi zato je upravičena pravica otrok, katerim se stiki s strani sodišč še vedno določajo ali omejujejo tudi na osnovi prepoznave krivde storilca za dejanje zlorabe, da so sodni postopki hitrejši, saj lahko do prepoznavanja krivde osumljenca poteče kar nekaj let.

– Obljuba MDDSZ, stara 2 leti  , da »bodo začeli pripravljati predlog podzakonskega predpisa glede izvajanja stikov pod nadzorom , da bi sistemsko uredili ta vprašanja«, je premalo. Menimo, da je pravica otrok , da se pripravijo predpisi o izvajanju stikov pod nadzorom in usposobijo strokovnjaki, ki bodo te stike izvajali.

– Potrebno je sprejeti oz. podpisati evropsko Konvencijo o stikih, ki jasno opredeljuje kaj stik predstavlja , s čemer bi se rešilo veliko vprašanj, kjer se govori o nevzpostavljanju stikov. Potrebno je pripraviti in sprejeti podzakonskega predpis glede izvajanja stikov pod nadzorom , ki bi sistemsko uredili to področje.

– Sedanja praksa izvedeništva do otrok ni prijazna. Potrebno bi bilo opredeliti jasne standarde izvajanja izvedenštva, ki bi omogočili otrokom prijazne postopke.  Z zakonom bi bilo potrebno izvedeništvo za otroka omejiti po številu in  postavljati izvedenca zgolj in največ dvakrat. Standardi bi  med drugim določali tudi, kako in na kakšen način se vrednoti spremljanje strokovnosti  izvedenca, ali lahko z majhnimi otroci izvaja izvedeništvo oseba, ki se v praksi ukvarja samo s polnoletnimi osebami, določila kako  mora izvedenec  svoje teoretično znanje dopolnjevati tudi s  praktičnim  delom z otroki ter tudi jasno opredelitev   postopka imenovanja izvedenca s strani sodišč.

– Na osnovi  Zakona o preprečevanju nasilja v družini bi bilo potrebno pripraviti Protokol, ki bo jasno opredelil osnovo za določitev ogroženosti otroka, definiral vse oblike ogroženosti in trpinčenja otrok ter najpogostejše posledice, na podlagi tega pa opredelil ukrepanje organov in zavezujoče  postopke za zaščito s strani CSD in drugih  sodelujočih  ter bi kot takšen  lahko tudi bil osnova za pritožbene postopke v primeru kršitev teh protokolov.

– Država ne spoštuje otrokovih pravic iz 39. Člena Konvencije o otrokovih pravicah, v katerem se od pogodbenic pričakuje, da bodo » s sprejetjem vseh ustreznih ukrepov, pospešile telesno in duševno okrevanje otroka, ki je bil žrtev kakršne koli oblike zanemarjanja, izkoriščanja ali zlorabe, mučenja, ali kakršnekoli druge oblike okrutnega,nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, ali kaznovanja ali oboroženih spopadov in njegovo ponovno vklučitev v družbo.«.

– Potrebno je uzakoniti sledljivost ogroženih otrok, kar bi omogočalo kontinuiteto zaščite otroka in seveda preklic ukrepov za zaščito, ko ta ni več potrebna.

– Zagovorništvo otrok mora biti dostopno tudi nevladnemu sektorju , merilo pa mora biti v osnovi to, da je lahko zagovornik tisti, ki hoče za otroka najboljše, ki verjame ne samo  v to, da je treba ravnati v največjo korist otroka, ampak tudi, da v korist otrok nikoli ne moremo naredimo preveč.  Zagovorništvo otrok pa naj se s strani države izvaja zgolj v primerih,ko se staršem  otroka lahko očita,da je njihov interes zavestno v navzkrižju z interesom o0troka. Država naj uzakoni takšno zagovorništvo ( v teh primerih je to že tudi odvetništvo) in naj ga zagotovi otrokom brezplačno.

LEAVE A REPLY

Sofinancerji

Delovni čas

Ponedeljek: 9:00 – 17:00
Torek: 9:00 – 17:00
Sreda: 9:00 – 19:00
Četrtek: 9:00 – 17:00
Petek: 9:00 – 15:00

Sobota, nedelja in prazniki zaprto.

Kontakt

KONTAKT
Masarykova ulica 23, 1000 Ljubljana

080 28 80 - brezplačni telefon
Tel: 00386 (0)1 43 13 341
Faks: 00386( 0)1 43 13 341

E-pošta: spolna.zloraba@siol.net
Splet: www.spolna-zloraba.si