You are here:  / Aktualno / All / Izdajstvo s spolno zlorabo, je najbolj zahrbten zločin, ki otroka oropa otroštva in upanja na srečno prihodnost

Izdajstvo s spolno zlorabo, je najbolj zahrbten zločin, ki otroka oropa otroštva in upanja na srečno prihodnost

Tokrat objavljamo zgodbo moškega, ki nam je pogumno zaupal svojo izkušnjo zlorabe in s tem želel opolnomočiti tudi ostale moške, ki zaradi družbenih konstruktov žal pogosto molčijo. Osebne izpovedi so znak moči in poguma ter so vredne spoštovanja. Pripravljen se je bil izpostaviti s svojim  imenom in priimkom, a ga ne objavljamo, saj je najpomembnejša vsebina izpovedi. Njegova zgodba jasno kaže, da imajo tudi dejanja, ki se na prvi pogled morda ne zdijo tako huda, lahko zelo boleče posledice. Čustva so tisti kompas, ki najbolje pove, kaj se je zgodilo.

” Moj oče je bil zelo avtoritativen. Nisem mu upal ugovarjati, ker ga je to razjezilo in me je zato tepel, psihično ustrahoval in čustveno manipuliral. Bil sem v stalni napetosti in strahu pred njegovo jezo. Ko sem bil star kakih 12 let sem planiral pobeg/odhod od doma in si urejal skrivališče v gozdu. Ko sem ob neki priliki zbral pogum, da se uprem očetovi avtoriteti je oče uporabil običajno taktiko: “Prav, potem pa pojdi od doma.” Takrat sem bil pripravljen, da res odidem od doma. Drzno sem rekel: “Prav, pa grem.” In oče se je strinjal. Začutil sem olašanje. Bil sem vesel in verjel sem, da sem bom danes rešil trpljenja. Z upanjem sem, vzel torbo ter začel vanjo zlagati svoje obleke.

Z mislimi sem bil že v skrivališču v gozdu. Oče je prišel do mene in me strogo resno vprašal: “Kaj pa zdaj delaš?” Začudeno sem ga pogledal in pojasnil, da pakiram obleke saj sva se vendar ravnokar zmenila, da lahko grem od doma. Začudeno me je pogledal in hladno pojasnil, da obleke ki jih pakiram niso moja last ampak njegova, saj jih je on kupil s svojim denarjem in jih jaz nimam pravice vzeti s seboj. Začutil sem, da gre tukaj nekaj narobe. Postalo me je strah, videl sem, da me hoče s tem ujeti in mi vzeti svobodo, ki sem si jo obetal. Ampak bil sem odločen, da grem in da me nič ne bo ustavilo. Bil sem ogorčen in zabrusil sem mu, da naj kar ima te njegove obleke, samo da grem. Hitel sem v vežo in začel obuvati čevlje. Spet je za mano pritekel oče in mi rekel naj sezujem čevlje ker tudi čevlji niso moja last. Bilo me je vedno bolj strah. Vedel sem, da moram čimprej pobegniti ker je bil oče videti že jezen in vedel sem, da bom tepen, če bom še dolgo blizu. Pustil sem čevlje, stopil proti vratom in hotel oditi. Oče me je ustavil in smrtno resno siknil, da naj slečem pulover ker je to njegov pulover, saj ga je on kupil.

Postalo me je zelo strah, oblila me je groza. Še vedno sem bil prepričan, da mi bo nekako uspelo pobegniti. V upanju, da me bo potem končno spustil sem slekel pulover in se poskusil izmuzniti skozi vrata. Oče me je spet ustavil in rekel, da moram sleči tudi hlače. Bil sem že na robu z živci, tresel sem se in vse kar sem želel je bilo samo svoboda, dihanje, konec trpljenja. Obotavljal sem se. Bilo me je sram, nisem si upal iti brez hlač in puloverja iz stanovanja. A moje hrepenjenje po svobodi je bilo močnejše. Zadrževal sem jok in slekel hlače. V spodnjih hlačah sem hotel skozi vrata na svobodo. Oče mi je spet zaprl pot. Z nadutim glasom mi je rekel da naj slečem gate ker so tudi gate njegov last. Okamenel sem. Bil sem zaprepaden. Oblili so me občutki grozljivega sramu, pristiska v glavi, kosteh in mišicah. Nisem mogel verjeti, do hoče tudi to. Bilo me je sram, ker sem bil brez majce in hlač, zdaj naj bi slekel še zadnje, kar mi je ohranjalo dostojanstvo in upanje, da bom zmogel zbežati na svobodo. Upiral sem se, da se do nagega ne bom slekel. Jokal sem in ga prosil, če mi posodi vsaj spodnje hlače saj mu jih bom vrnil jutri po pošti. Njegov zmagovalni obraz mi je dal vedeti, da nimam šans. Ne bo popustil. Kričal je naj se slečem in grem ter odprl vhodna vrata. Bal sem se.

Svet zunaj vrat je zazeval vame in občutek sem imel da me bo pogoltnil če bom stopil nag na prostost. Bil sem v šahu. Doma je bilo grozno zunaj doma brez obleke pa bi me bilo še bolj grozno sram. Gledal sem proti materi, ki je to gledala in v njej iskal sem oporo. Hrepenel sem da bi me morda tokrat zaščitila in rekla vsaj: “Daj pusti ga, naj gre”. Gledala je in ni odreagirala. Zabolela me je praznina, zapuščanje in popolno izdajstvo, ki sem ga občutil, ko ji bilo nič mar zame. Začelo se mi je svitati, da sem ujet, da sem v pasti. Nisem upal nag iz stanovanja saj je bilo sredi dneva in zuna so bili drugi otroci, sošolci in sošolke. Telo mi je krivilo od groze. Šlo mi je na bruhanje.

Svet se mi je zazdel sovražen, prazen in krut. Jokal sem in prosil očeta naj mi pusti vsaj spodnje hlače, saj vendar ne morem nag iti v svet, vendar ni popuščal. Ne spomnim se več kaj vse sem poskusil. Zlomil sem se. Naslednje kar se spomnim je to, kako jokam na kolenih in prosim očeta naj mi odpusti ker sem hotel pobegniti in ga prosil za dovoljenje, da smem še naprej prebivati v njegovem domu. Oče je zmagal kot vedno. Predal sem mu vso moč in vse dostojanstvo da sem preživel. Bil sem strt, skrušen, obupan, ujet, razočaran, razvrednoten, osramočen, šokiran, prazen, žalosten in zgrožen. Vseeno mi je bilo kaj se je od tam naprej dogajalo. Verjetno sem bil potem tepen kot ponavati, nato pa sem moral napisati kak prosti spis o tem, kaj sem zagrešil in se pisno opravičiti očetu. Počutil sem se zlomljenega in mrtvega.

Ponižanja na način spolne zlorabe sem doživljal že prej. Prvi spomin imam ko sem bil star okoli 6 let. Bilo je sredi dneva, ko me je oče poklical v kuhinjo kjer je bilo na obisku nekaj družinskih prijateljev. Oče mi je rekel, da ima zame presenečenje in da naj se postavim sredi kuhinje in zamižim. Ubogal sem in pričakoval, da se bo zgodilo nekaj lepega – da bom dobil kakšno darilo. Nato je rekel naj sežem z rokami do tal in nekaj povlečem nase do pasu. Zaupal sem mu in miže sem se sklonil in nase potegnil neko stvar. Nato mi je oče rekel naj odprem oči in pogledam kaj sem oblekel. Odprl sem oči in pogledal kaj sem potegnil nase – bilo je žensko krilo. V tem trenutku so se vsi prisotni začeli smejati in se norčevati iz mene. Pred očmi se mi je zabliskalo, streslo me je čez celo telo, ustrašil sem se.

V glavi sem čutil kot bi mi počil balon, se znova napihnil spet počil, in spet in spet. Lovil sem sapo. V pljučih pritisk. Bil sem zaprepaden in prestrašen. Obhajala me je groza. V paniki sem slekel krilo iz sebe, pobegnil v sobo in se skril. Smeh ljudi ki je bobnel iz kuhinje me je prebadal skozi srce in telo. V telesu sem čutil kot bi mi gomazelo tisoče kač. V mišicah sem občutil kovinsko električno tresenje. Grožnja moji spolni identiteti me je spravljala na rob pameti. Nisem vedel zakaj je to ljudem smešno, zakaj me je to zabolelo, da oče iz mene dela žensko. Svet mi je bil neznansko velik, počutil sem se majhnega, neznatnega, ponižanega, iznakaženega, izdanega, ogabnega, krivega, nezadostnega, nemoškega. Oče me je velikokrat zmerjal in zaničeval, da sem tak kot ena baba. Bil sem občutljiv in nežen otrok.

Nežnost in ljubeznivost je bila v moji družini odrivana, omalovaževana in zaničevana. Moji starši me takega niso sprejemali. Počutil sem se krivega ker nisem bil dovolj “hladen in močan moški” za svojega očeta. Nikoli nisem bil dovolj dober takšen kot sem. Občutek ničvrednosti in krivde pa se mi je stopnjeval, ko mi je mami govorila: “Ti si kriv, ker si živ.” Ob tem dogodku s krilom pa sem dobil dokončno in javno potrditev, da sem nesposobnen moški, družinska sramota, zguba, ničvrednež, odvečna pritljaga, vsiljivec v naši družini. 

Ob neki drugi priliki (star sem bil okoli 12) je oče zahteval, da se slečem do golega, da bi me pregledal, če imam slučajno kakšnega klopa, saj smo prišli iz izleta v gozdu, ker je bilo veliko klopov. Počutil sem se ogroženega ampak sem zaupal sem očetu, saj se mi je zdelo kot, da ga resno skrbi zame in take skrbi nisem bil vajen. Zdelo se mi je lepo. Zato sem naredil kot je hotel čeprav mi je bilo nerodno. Ob pregledovanju mojih intimnih predelov sem se počutil grozljivo, kot bi nekdo vdrl v moje telo in srce. Občutil sem tesnoben sram, gnus, strah, odpor, nerodnost in zaprepadenost. Ko se je vse skupaj končalo sem se počutil zmanipuliranega, izdanega, prevaranega, krivega in umazanega. Občutek groze in strahu me je paraliziral. Očeta sem se že v osnovi zelo bal in nisem mu upal ugovarjati in povedati, da mi to kar dela ni všeč. Bilo mi je očitno nerodno, a se oče ni menil za moje nerodnost in sramežljivost. Ignoriral je moje občutke in obnašanje. Mislil sem, da je tako prav in da je očitno z mano nekaj hudo narobe, da se tako bedno počutim. V meni je vrelo ogorčenje, stiksa, gnus, zaprepadenost, strah in groza.

V dogodkih kjer je bila kršena moja spolna nedotakljivost sem imel v telesu občutek, razpadanja, razkroja, mrtvila, drobljenja in stiskanja v trebuhu in pljučih. Občutek sem imel kot bi moje srce in žile zgrabila ledena, črna, kruta in ostra železna roka, ga stisnilna v krč in navila okoli trnove hladne pasti, ki je lahkomno zagrizla v srce in nikoli več spustila, ob tem pa mi je zaledenela je kri v žilah. V glavi in očeh me je pristikalo in bobnelo kot balon, ki je tik pred tem da poči. Občutek sem imel, da mi življenje odteka skozi vrh glave v nebo in da se moje telo razcveti in prekuri kot bi ga priklopil na visoko električno napetost. Krivdo za svoje počutje sem vedno prevzel nase, saj mi nihče ni priznal da je to kar čutim zdrav čustveni odziv na nenormalne situacije. Mislil sem, da sem zaradi teh občutkov slab in hudoben otrok. Krivil sem sebe, da nisem pobegnil od doma, ko sem dobil šanso, pa sem se bolj bal svoje golote kot, da bi izkoristil pot do svobode. Bal sem se očeta in želel sem si da, bi umrl ali odšel nekam za vedno. Počutil sem se krivega ker sem sovražil očeta. Očital sem si ničvrednost, ker nisem zmogel osrečiti staršev ne glede na to koliko sem se trudil. Krivil sem se, ker sem se sramoval svoje golote in svojega telesa. Zapiral sem se pred svetom.

V šoli sem se veliko pretepal. V najstniškem obdobju sem imel nenavadne kinky spolne fantazije. Znal sem lepo risati in zkozi risbo sem izražal bolečino ter slikal gola ženska telesa vklenjena v verige. Zaradi teh fantazij sem se počutil iznakaženega in nenormalnega. Nisem vedel, da je to samo otrokov odziv in sproščanje bolečine zaradi prizadetosti. Bal sem se samega sebe in svojih misli. Prepričan sem bil, da je z mano nekaj narobe, da sem otrok z napako, da sem psihopat. Nisem vedel kaj naj naredim, da bom sprejet in ljubljen. Bil sem žalosten in veliko sem jokal a svoje žalosti nisem upal pokazati nikomur. V šoli pri telovadbi v garderobi si nisem upal sleči majice pred drugimi, ker sem se v trenutkih, ko sem bil zgoraj brez, počutil preveč ranljivega in ogroženega – kot bi šlo za preživetje. Občutek da je z mano in mojim telesom nekaj narobe, se mi je zažrli globoko v kosti in tkiva, ter me ni spustil. Na plaži sem bil vedno oblečen v hlače in majico. V kopalkah sem se počutil grozljivo ranljivega in krhkega.

Zdelo se mi je, da razpadam pri živem telesu. Imel sem občutek, da pogledi ljudi, prebadajo moje telo in iz mene trgajo kose mesa. Zato sem sovražil morje in plaže. Hotel sem se sprostiti in igrati kot drugi otroci a so me ves čas hromili boleči občutki nesprejetosti, odrinjenosti in ranljivosti. Z vrstniki sem težko navezoval stik saj sem se bal, da bojo izvedeli kako se počutim in kaj se dogaja v moji družini in najhuje, da bojo spoznali mojega očeta. Počutil sem se odrinjenega od družbe, družine in sveta. 

Od osmega leta dalje sem veliko razmišljal o samomoru in iskal smisel življenja. Moji najbujneši spomini iz otroštva so trenutki v kopalnici pred ogledalom, ko s kuhinjskim nožem na svojem vratu zbiram pogum, da si prerežem žilo. Jokal sem od bolečih čustev v srcu in trebuhu, a sem se v teh trenutkih počutil nenavadno živega, močnega in velikega, kot da imam v oblasti cel svet. Gledal sem sebe v ogledalu in si vlival pogum: “Gašper, samo en hiter rez in potem boš rešen.” Zrl sem smrti v oči in se boril za življenje. Vedel sem, da hočem živeti a del mene se je počutil krivega, da živim. Del mene, me je obsojal da nisem vreden življenja, da zažiram svojo družino, da ji povzročal stroške, da delam sramoto staršem. Očital sem si, da sem reva, ker ne upam zarezati v svoj vrat, umreti in rešiti svojo družino, sebi pa priboriti svobodo. Postopoma sem si oblikoval plan, da pobegnem od doma, vendar je bil tudi ta sen uničen z trenutkom zloma ob novi spolni zlorabi in spoznanju, da očetu ne morem pobegniti, saj sem ujetnik v njegovem domu. In znova sem se pogreznil v obdobje samomorilskih misli. V šoli sem imel težave z avtoriteto, upiral sem se vsemu.

Počutil sem se kot odpadnik. Bil sem agresiven in se pretepal s sošolci. Iskal sem odgovore na svoje stiske in v sedmem razredu začel brati knjige o psihologiji. Začel sem urejati svoje življenje in izboljšal uspeh in obnašanje v šoli. Želel sem si postati dober človek, vendar bolečin, ki sem jih doživljal nisem razumel. Pred ljudmi sem skrival kdo sem in kako prazno se počutim znotraj sebe. Skušal sem biti frajer, alfa samec, najboljši, najdrznejši… vse samo, da bi pod to masko skril svojo žalost, praznino, jezo in krivdo. V ljubeznskem odnosu sem bil razočaran. Padel sem v depresijo za nekaj mesecev, in to me je še bolj prestrašilo. Ko sem prebral knjigo “Strupeni starši, Susan Forward” sem spregledal zakaj mi v življenju nič ne uspe narediti do konca, zakaj sem nesrečen, zakaj se počutim tako praznega in nesamozavestnega.

Spoznal sem, da nisem kriv za stvari, ki so se mi zgodile v otroštvu. Dojel sem, da z mojimi občutki ob spolni zlorabi ni bilo čisto nič narobe in da so bili povsem zdravi in pravilni. Doumel sem, da občutki ki sem jih čutil ne definirajo “kdo sem jaz” ampak mi samo sporočajo kaj se dogaja v situacijah okoli mene. Začel sem si vedno bolj zaupati in pridobivati na samozavesti. V nekaj letih psihoterapije in osebnostne rasti, sem sprejel odgovornost zase in pozdravil občutke krivde, jeze, žalosti, sramu in praznine. Težko mi je razumeti zakaj je oče vse to počel in zakaj me mami ni zaščitila. Ampak važno je, da sem preživel in sem danes tukaj. In verjamem, da sem u redu oseba.

Zbral sem veliko moči in odpustil zamero, ki sem jo gojil do staršev. Strogo sem postavil moje osebne meje in prekinil stike z njima, ker se na mojo pobudo k soočenju s preteklostjo nista odzvala. Izdajstvo s spolno zlorabo je bila moja največja travma, ampak sem jo prebolel. Pot prebolevanja je bila težka ampak čudovita in nagrajujoča. Ko sedaj delim svojo zgodbo s svetom, se počutim nekoliko ranljivega in krhkega zaradi izpostavljenosti. A hkrati čutim kako si tem dejanjem vračam še več moči, ki sem jo nekdaj predal očetu, ki me je ob zlorabah ponižal in zlomil.

Začel sem si zaupati in se naučil ljubiti sebe. V življenju občutim vedno več sreče, svobode, igrivosti, veselja, spontanosti, poguma, miru in varnosti. Občutek na novo pridobljene moči je veličasten. Privoščim ga vsakomur, ki je kdaj preživel spolno zlorabo. Privoščim mu to čudovito in osvobojajočo pot okrevanja, osebnostne rasti in poglabljanja stika s samim seboj. Življenje v tesnem stiku s svojo močjo mi omogoča, da sledim svojim željam in ustvarjam svojo srečo. Verjamem, da takšno življenje pripada vsakemu človeku in da se je za svobodo in srečo vredno boriti. 

Izdajstvo s spolno zlorabo je najbolj zahrbten zločin, ki otroka oropa otroštva in upanja na srečno prihodnost. Boli me da se to v družbi še vedno dogaja. S tem ko mojo resnico pripeljem na svetlo, prispevam k ozaveščanju in odpravljanju tabujev spolne zlorabe. Vsak lahko prispeva svoj del k lepšemu svetu tako, da se pouči kaj je to spolna zloraba, in pomaga morebiti sebi ali drugemu. Želim si, da temo spolnosti in spolne zlorabe v naši družbi obravnavamo s spoštovanjem, iskrenostjo in dostojanstvom. Srčno upam, da bo moja izpoved spodbudila še koga, da spregovori o svoji bolečini in poišče podporo ljudi, ki ga razumejo ali pa, da pomaga otroku v stiski, s prijavo suma zlorabe na policijo ali telefon Združenja proti spolnemu zlorabljanju 080 28 80.”

Sofinancerji

Delovni čas

Ponedeljek: 9:00 – 17:00
Torek: 9:00 – 17:00
Sreda: 9:00 – 19:00
Četrtek: 9:00 – 17:00
Petek: 9:00 – 15:00

Sobota, nedelja in prazniki zaprto.

Kontakt

KONTAKT
Masarykova ulica 23, 1000 Ljubljana

080 28 80 - brezplačni telefon
Tel: 00386 (0)1 43 13 341
Faks: 00386( 0)1 43 13 341

E-pošta: spolna.zloraba@siol.net
Splet: www.spolna-zloraba.si